Page 145 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 145
Pred traktorji
v gospodarska poslopja, zemljo in inventar. Navedeni zneski veljajo za vsa
anketirana gospodinjstva skupaj: 79 jih je v gospodarske zgradbe vloži-
lo več kot 48 milijonov din; v stroje je vlagalo 22 gospodinjstev, in sicer
3,6 milijona din, 32 jih je v nove nasade vložilo nekaj več kot 3,6 milijona
din, v izboljšavo zemlje pa jih je investiralo samo sedem, in sicer 214.000
din. Raziskovalci so poudarili, da gospodinjstva nimajo možnosti naku-
pa vseh strojev, ki jih potrebujejo (str. 43, 59 in 62). Od kod polproletar-
cem sredstva za te investicije? Po anketi le tri od 100 posestev niso niče-
sar prodajala na trgu. V povprečju je njihov dohodek od dela na domačem
gospodarstvu znašal 42 % od skupnega dohodka, v ta delež pa je vključe-
na tudi tržna vrednost živil, ki so jih porabili doma. Le četrtina gospodar-
stev ni na noben način sodelovala z zadrugami. Zadružno mehanizacijo
so najemali zlasti polproletarci na manjših posestvih ali brez lastne vpre-
žne živine. Mnogi pa so ocenili, da se bolj splača najemati vprego pri sose-
dih, saj so uslugo lahko poravnali z delom (str. 42 in 54). Raziskovalci so
izračunali, da je pri vzorcu 100 gospodinjstev povprečni narodni dohodek
na eno polnovredno delovno silo na domačem polproletarskem gospodar-
stvu leta 1963 znašal 282.000 din. Za primerjavo, leta 1960 je bil naro-
dni dohodek na zaposlenega v zasebnem kmetijstvu v Sloveniji 218.000
din (str. 52). Anketirani polproletarci so bili zaposleni v naslednjih pod-
jetjih: Tovarna elektroporcelana Izlake, Rudnik rjavega premoga Zagorje,
Tovarna celuloze Videm Krško, Rudnik Mežica, Jeklarna v Ravnah na
Koroškem, Opekarna v Gornji Radgoni in Jeklarna Jesenice.
Avtorji citirane raziskave so v zaključku poudarili pozitiven pomen
zasebne zemljiške posesti in polproletariata za socialistično narodno go-
spodarstvo. Zapisali so, da je država v začetni, a tudi kasnejši fazi indu-
strializacije tako prihranila veliko investicijskih sredstev na račun po-
časnejšega razvoja urbanizacije (Levstik 1964c, 147–148). Pa ne samo to.
Polproletarci so predstavljali bazen najcenejše delovne sile za industrijo
(str. 74): »Čisti proletarci bi težko zdržali pri tako nizkih osebnih dohod-
kih in brez stanovanj.« Toda ista raziskava je opozorila na dejstvo, da se
veliko kmetov dnevno vozi iz Dolenjske in Zgornje Savinjske doline na
delo v ljubljanski Litostroj, za kar nekateri dnevno porabijo tudi več kot
štiri ure. Litostroj je z 19 turističnimi avtobusi v tistem času na delo in na-
zaj dnevno prevažal več kot 950 svojih delavcev. Tisti zaposleni, ki so žive-
li v najvzhodnejšem delu občine Trebnje, so odšli od doma peš že ob dveh
zjutraj, da so ob 4.00 ujeli avtobus za Ljubljano, samo za pot so dnevno
porabili tudi osem ur (Levstik 1964b, 12, 70 in 30). To je nedvomno vpli-
145
v gospodarska poslopja, zemljo in inventar. Navedeni zneski veljajo za vsa
anketirana gospodinjstva skupaj: 79 jih je v gospodarske zgradbe vloži-
lo več kot 48 milijonov din; v stroje je vlagalo 22 gospodinjstev, in sicer
3,6 milijona din, 32 jih je v nove nasade vložilo nekaj več kot 3,6 milijona
din, v izboljšavo zemlje pa jih je investiralo samo sedem, in sicer 214.000
din. Raziskovalci so poudarili, da gospodinjstva nimajo možnosti naku-
pa vseh strojev, ki jih potrebujejo (str. 43, 59 in 62). Od kod polproletar-
cem sredstva za te investicije? Po anketi le tri od 100 posestev niso niče-
sar prodajala na trgu. V povprečju je njihov dohodek od dela na domačem
gospodarstvu znašal 42 % od skupnega dohodka, v ta delež pa je vključe-
na tudi tržna vrednost živil, ki so jih porabili doma. Le četrtina gospodar-
stev ni na noben način sodelovala z zadrugami. Zadružno mehanizacijo
so najemali zlasti polproletarci na manjših posestvih ali brez lastne vpre-
žne živine. Mnogi pa so ocenili, da se bolj splača najemati vprego pri sose-
dih, saj so uslugo lahko poravnali z delom (str. 42 in 54). Raziskovalci so
izračunali, da je pri vzorcu 100 gospodinjstev povprečni narodni dohodek
na eno polnovredno delovno silo na domačem polproletarskem gospodar-
stvu leta 1963 znašal 282.000 din. Za primerjavo, leta 1960 je bil naro-
dni dohodek na zaposlenega v zasebnem kmetijstvu v Sloveniji 218.000
din (str. 52). Anketirani polproletarci so bili zaposleni v naslednjih pod-
jetjih: Tovarna elektroporcelana Izlake, Rudnik rjavega premoga Zagorje,
Tovarna celuloze Videm Krško, Rudnik Mežica, Jeklarna v Ravnah na
Koroškem, Opekarna v Gornji Radgoni in Jeklarna Jesenice.
Avtorji citirane raziskave so v zaključku poudarili pozitiven pomen
zasebne zemljiške posesti in polproletariata za socialistično narodno go-
spodarstvo. Zapisali so, da je država v začetni, a tudi kasnejši fazi indu-
strializacije tako prihranila veliko investicijskih sredstev na račun po-
časnejšega razvoja urbanizacije (Levstik 1964c, 147–148). Pa ne samo to.
Polproletarci so predstavljali bazen najcenejše delovne sile za industrijo
(str. 74): »Čisti proletarci bi težko zdržali pri tako nizkih osebnih dohod-
kih in brez stanovanj.« Toda ista raziskava je opozorila na dejstvo, da se
veliko kmetov dnevno vozi iz Dolenjske in Zgornje Savinjske doline na
delo v ljubljanski Litostroj, za kar nekateri dnevno porabijo tudi več kot
štiri ure. Litostroj je z 19 turističnimi avtobusi v tistem času na delo in na-
zaj dnevno prevažal več kot 950 svojih delavcev. Tisti zaposleni, ki so žive-
li v najvzhodnejšem delu občine Trebnje, so odšli od doma peš že ob dveh
zjutraj, da so ob 4.00 ujeli avtobus za Ljubljano, samo za pot so dnevno
porabili tudi osem ur (Levstik 1964b, 12, 70 in 30). To je nedvomno vpli-
145
