Page 140 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 140
kmet, pol proletarec
darstvo. Značilen primer so bile težave s kmetijstvom v občini Koper v le-
tih 1964–1965, tj. v času zagona gospodarske reforme. To je bil že čas, ko je
politika kmetijske kooperacije zamirala. Podiral se je njen temeljni člen,
ki je bil po Kardelju v zadružnem monopolu nad kmetijsko mehanizacijo.
Kmet naj bi prišel do traktorjev in druge tehnologije samo s pomočjo za-
druge (Kardelj 1959, 254). Kardelja je bilo strah, da bi se del zasebnih kme-
tov krepil na račun šibkejših. Ti bi postali nosilci investiranja sredstev
v mehanizacijo in modernizacijo kmetijstva. Lahko bi prišlo do kapita-
listične eksploatacije malega kmeta, kar bi zaostrilo razredna nasprotja
na podeželju in resno ogrozilo politično stabilnost v deželi (Kardelj 1956,
7–8). Toda Dušan Barbič je kot predsednik v imenu Skupščine občine
Koper konec leta 1965 Centralnemu komiteju Zveze komunistov Slovenije
(CK ZKS) predlagal prav to, namreč da se zasebnim kmetom zagotovijo
ugodni krediti za nakup drobne kmetijske mehanizacije, ki bi jo uvozili iz
Italije. Kaj se je zgodilo?
Po letu 1954, ko je Koprski okraj dokončno postal del Slovenije, je
prišlo do velikih investicij v industrijo. Lokalno prebivalstvo je zato za-
čelo zapostavljati kmetijske dejavnosti. Zadruge v Kopru, Izoli in Piranu
niso bile zmožne vključiti opustelih zemljišč, ker so bile njihove aktiv-
nosti skoncentrirane ob izlivu rek, z izrazito plantažnim sistemom.
Obdelovanje opustelih zemljišč, raztresenih v zaledju obale, je bilo ne-
gospodarno. Proizvodnja mesa, sadja in zelenjave je resno nazadovala,
krepil se je uvoz iz notranjosti države. Hkrati je Obala doživljala vzpon
turizma. Leta 1958 so na meji pri Škofijah zabeležili 1,6 milijona preho-
dov, leta 1964 pa več kot 3,8 milijona. Izola je npr. leta 1955 beležila 6.220
nočitev, od katerih je bilo tujih samo 181, leta 1965 pa že 73.000, od ka-
terih je bilo tujih več kot polovica (AS, 1589/IV CK ZKS, 1664, 173, 455,
Predlog za rešitev problema, 10. december 1965, 2 in 12). Turisti so s seboj
prinesli konvertibilno valuto.
Lokalno kmetijsko gospodarstvo je zaradi premajhnih tržnih presež-
kov po nepotrebnem izgubljalo velik del prihodka, ki ga je odžiral uvoz
hrane. Lokalni politiki so v tej neizkoriščeni priložnosti videli eno izmed
mogočih rešitev za težave industrije na Obali, ki se je prvič po vojni, za-
radi turbulenc uvajanja tržnih mehanizmov, znašla v položaju, ko je bilo
treba resno razmišljati o boljši racionalizaciji proizvodnje, skupaj z ome-
jevanjem zaposlovanja in celo z odpuščanjem. Na sestanku občinskega
komiteja (OK) ZKS Koper se je maja 1965 pojavilo vprašanje, »kdo v re-
dnem delovnem času, zaradi popoldanskega dela izven podjetja ne daje
140
darstvo. Značilen primer so bile težave s kmetijstvom v občini Koper v le-
tih 1964–1965, tj. v času zagona gospodarske reforme. To je bil že čas, ko je
politika kmetijske kooperacije zamirala. Podiral se je njen temeljni člen,
ki je bil po Kardelju v zadružnem monopolu nad kmetijsko mehanizacijo.
Kmet naj bi prišel do traktorjev in druge tehnologije samo s pomočjo za-
druge (Kardelj 1959, 254). Kardelja je bilo strah, da bi se del zasebnih kme-
tov krepil na račun šibkejših. Ti bi postali nosilci investiranja sredstev
v mehanizacijo in modernizacijo kmetijstva. Lahko bi prišlo do kapita-
listične eksploatacije malega kmeta, kar bi zaostrilo razredna nasprotja
na podeželju in resno ogrozilo politično stabilnost v deželi (Kardelj 1956,
7–8). Toda Dušan Barbič je kot predsednik v imenu Skupščine občine
Koper konec leta 1965 Centralnemu komiteju Zveze komunistov Slovenije
(CK ZKS) predlagal prav to, namreč da se zasebnim kmetom zagotovijo
ugodni krediti za nakup drobne kmetijske mehanizacije, ki bi jo uvozili iz
Italije. Kaj se je zgodilo?
Po letu 1954, ko je Koprski okraj dokončno postal del Slovenije, je
prišlo do velikih investicij v industrijo. Lokalno prebivalstvo je zato za-
čelo zapostavljati kmetijske dejavnosti. Zadruge v Kopru, Izoli in Piranu
niso bile zmožne vključiti opustelih zemljišč, ker so bile njihove aktiv-
nosti skoncentrirane ob izlivu rek, z izrazito plantažnim sistemom.
Obdelovanje opustelih zemljišč, raztresenih v zaledju obale, je bilo ne-
gospodarno. Proizvodnja mesa, sadja in zelenjave je resno nazadovala,
krepil se je uvoz iz notranjosti države. Hkrati je Obala doživljala vzpon
turizma. Leta 1958 so na meji pri Škofijah zabeležili 1,6 milijona preho-
dov, leta 1964 pa več kot 3,8 milijona. Izola je npr. leta 1955 beležila 6.220
nočitev, od katerih je bilo tujih samo 181, leta 1965 pa že 73.000, od ka-
terih je bilo tujih več kot polovica (AS, 1589/IV CK ZKS, 1664, 173, 455,
Predlog za rešitev problema, 10. december 1965, 2 in 12). Turisti so s seboj
prinesli konvertibilno valuto.
Lokalno kmetijsko gospodarstvo je zaradi premajhnih tržnih presež-
kov po nepotrebnem izgubljalo velik del prihodka, ki ga je odžiral uvoz
hrane. Lokalni politiki so v tej neizkoriščeni priložnosti videli eno izmed
mogočih rešitev za težave industrije na Obali, ki se je prvič po vojni, za-
radi turbulenc uvajanja tržnih mehanizmov, znašla v položaju, ko je bilo
treba resno razmišljati o boljši racionalizaciji proizvodnje, skupaj z ome-
jevanjem zaposlovanja in celo z odpuščanjem. Na sestanku občinskega
komiteja (OK) ZKS Koper se je maja 1965 pojavilo vprašanje, »kdo v re-
dnem delovnem času, zaradi popoldanskega dela izven podjetja ne daje
140
