Page 142 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 142
kmet, pol proletarec
v Jugoslaviji takrat sploh še niso izdelovali, so bili za zasebnike ogrom-
ni. Tak traktor je stal 800.000 italijanskih lir, kar je z 20-odstotno carino
znašalo 1.920.000 din (AS, 1589/IV CK ZKS, 1664, 173, 455, Predlog za re-
šitev problema, 10. december 1965, 3 in 4). Predsednik Občinske skupšči-
ne Koper Barbič je navedel vrsto argumentov, zakaj zasebni kmetje pot-
rebujejo ugodne kredite, da bi nabavili moderno tehniko. Verjetno pa je
od vsega najbolj šokirala njegova trditev, da »eventualna bojazen, da bi
mehanizacija pripeljala do izkoriščanja človeka po človeku, ni utemelje-
na«. Primeri iz konkretne prakse so v resnici vsiljevali prav nasproten
sklep! Ker velika večina kmetov ni mogla priti do mehanizacije, so am-
biciozni med njimi v »precejšnji meri« začeli najemati nekvalificirano de-
lovno silo iz proizvodnje, ki jim je priskočila na pomoč v popoldanskem
času. In ne brez uspehov, kot je poročal Barbič, čeprav je prav njegov iz-
račun razlike stroškov med strojnim in ročnim obdelovanjem zemlje na-
kazoval na skrajno neracionalnost takega podjetništva. Delo, ki ga opra-
vi osem koscev za 32.000 din, bi po njem opravil stroj v 3–4 urah za 2000
din na uro, tj. za 6000–8000 din. Visoka cena proizvodnje se je kajpak od-
ražala v visokih prodajnih cenah na tržišču (AS, 1589/IV CK ZKS, 1664,
173, 455, Predlog za rešitev problema, 10. december 1965, 4). Ker pa je na
tem tržišču obstajal deficit kmetijskih pridelkov, se je kmetom tako po-
slovanje očitno vendarle izplačalo (očitno bolj, kot če bi najeli zadružno
mehanizacijo; a treba je upoštevati, da je te tudi zadrugam primanjkova-
lo). Lokalnemu in narodnemu gospodarstvu se vsekakor ni. Taka proizvo-
dnja ni bila sposobna zagotavljati zaželenih tržnih viškov, dvigovala je
cene, ki so koristile le posameznim kmetom. Glede na prej navedene opa-
zke pa je morda škodila tudi podjetjem, ker je v popoldanskem času izčr-
pavala njihovo delovno silo. Res je, da je tako delo najbrž kompenziralo
nizke dohodke nekvalificirane delovne sile v Tomosu in Luki Koper, kar
je bilo za podjetja ugodno, vendar je hkrati tudi slabšalo njihovo produk-
tivnost v rednem delovnem času.
Postavlja se vprašanje, kdo so bili nekvalificirani delavci, ki so po-
poldan delali na zasebnih kmetijah. Barbič tega ne pove. Čeprav lokal-
nih prebivalcev seveda ni mogoče izključiti, obstaja velika verjetnost, da
so najpomembnejši bazen te delovne sile predstavljali ljudje iz drugih de-
lov Jugoslavije. Ta delovna sila je bila takrat zelo mobilna, kar pomeni, da
si v tistem času na slovenski obali verjetno še ni ustvarila trdnih gospo-
dinjstev/gospodarstev in je zato imela popoldan več časa od lokalnih pol-
kmetov. V občini Koper se je leta 1964 namreč prijavilo 2.690 ljudi iz dru-
142
v Jugoslaviji takrat sploh še niso izdelovali, so bili za zasebnike ogrom-
ni. Tak traktor je stal 800.000 italijanskih lir, kar je z 20-odstotno carino
znašalo 1.920.000 din (AS, 1589/IV CK ZKS, 1664, 173, 455, Predlog za re-
šitev problema, 10. december 1965, 3 in 4). Predsednik Občinske skupšči-
ne Koper Barbič je navedel vrsto argumentov, zakaj zasebni kmetje pot-
rebujejo ugodne kredite, da bi nabavili moderno tehniko. Verjetno pa je
od vsega najbolj šokirala njegova trditev, da »eventualna bojazen, da bi
mehanizacija pripeljala do izkoriščanja človeka po človeku, ni utemelje-
na«. Primeri iz konkretne prakse so v resnici vsiljevali prav nasproten
sklep! Ker velika večina kmetov ni mogla priti do mehanizacije, so am-
biciozni med njimi v »precejšnji meri« začeli najemati nekvalificirano de-
lovno silo iz proizvodnje, ki jim je priskočila na pomoč v popoldanskem
času. In ne brez uspehov, kot je poročal Barbič, čeprav je prav njegov iz-
račun razlike stroškov med strojnim in ročnim obdelovanjem zemlje na-
kazoval na skrajno neracionalnost takega podjetništva. Delo, ki ga opra-
vi osem koscev za 32.000 din, bi po njem opravil stroj v 3–4 urah za 2000
din na uro, tj. za 6000–8000 din. Visoka cena proizvodnje se je kajpak od-
ražala v visokih prodajnih cenah na tržišču (AS, 1589/IV CK ZKS, 1664,
173, 455, Predlog za rešitev problema, 10. december 1965, 4). Ker pa je na
tem tržišču obstajal deficit kmetijskih pridelkov, se je kmetom tako po-
slovanje očitno vendarle izplačalo (očitno bolj, kot če bi najeli zadružno
mehanizacijo; a treba je upoštevati, da je te tudi zadrugam primanjkova-
lo). Lokalnemu in narodnemu gospodarstvu se vsekakor ni. Taka proizvo-
dnja ni bila sposobna zagotavljati zaželenih tržnih viškov, dvigovala je
cene, ki so koristile le posameznim kmetom. Glede na prej navedene opa-
zke pa je morda škodila tudi podjetjem, ker je v popoldanskem času izčr-
pavala njihovo delovno silo. Res je, da je tako delo najbrž kompenziralo
nizke dohodke nekvalificirane delovne sile v Tomosu in Luki Koper, kar
je bilo za podjetja ugodno, vendar je hkrati tudi slabšalo njihovo produk-
tivnost v rednem delovnem času.
Postavlja se vprašanje, kdo so bili nekvalificirani delavci, ki so po-
poldan delali na zasebnih kmetijah. Barbič tega ne pove. Čeprav lokal-
nih prebivalcev seveda ni mogoče izključiti, obstaja velika verjetnost, da
so najpomembnejši bazen te delovne sile predstavljali ljudje iz drugih de-
lov Jugoslavije. Ta delovna sila je bila takrat zelo mobilna, kar pomeni, da
si v tistem času na slovenski obali verjetno še ni ustvarila trdnih gospo-
dinjstev/gospodarstev in je zato imela popoldan več časa od lokalnih pol-
kmetov. V občini Koper se je leta 1964 namreč prijavilo 2.690 ljudi iz dru-
142
