Page 144 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 144
kmet, pol proletarec
kov/virov. Statistične tipologije, ki so se po drugi svetovni vojni uveljavi-
le v različnih državah in mednarodnih organizacijah (OECD, FAO), kot so
mešana kmetija (s podkategorijami), čista kmetija, nekmečko gospodinj-
stvo, ostarela kmetija itd., nam podajajo ključ za različne oblike, strategi-
je, možnosti in tudi pogostosti integriranja kmečkih dohodkov.4
Klemenčičeve ugotovitve lepo dopolnjuje delo agrarnega ekonomista
Filipa Uratnika, ki se je vprašal, kje v Sloveniji je po drugi svetovni vojni
živela delovna sila. Po njegovi raziskavi je leta 1953 na podeželju živelo:
61 % rudarjev, 55,5 % industrijskih delavcev, 98,5 % poljedelskih proizva-
jalcev, 90 % gozdarskih delavcev, 70 % gradbenih delavcev, 56,5 % železni-
čarjev in ostalih prometnih delavcev, 21,4 % trgovskih uslužbencev, 65,5
% obrtnikov in obrtnih delavcev, 40,9 % delavcev v uslužnostnih poklicih,
35,6 % nameščencev v upravi in 61,8 % nezaposlenih oseb z lastnimi do-
hodki (Levstik 1964b, 14). Napredovanje urbanizacije je v naslednjem de-
setletju marsikaj spremenilo. Kljub temu pa je celo leta 1981, ko je bilo v
Sloveniji samo še 9,2 % kmečkega prebivalstva, kar 58 % vseh ljudi še ved-
no živelo na podeželju (Barbič 1990, 296).
Pri teh podatkih se zastavlja vprašanje dejanskega pomena zemlje,
nepremičnin in povezanega inventarja pri integraciji dohodkov ruralnih
gospodinjstev. V letih 1962–1964 je imela Opekarna v Gornji Radgoni 92
stalno zaposlenih. Od teh je bilo 14 polproletarcev zemljiških posestni-
kov, med katerimi so trije posedovali celo nad 5 ha zemlje, 18 jih je žive-
lo v skupnem gospodinjstvu z bližnjimi sorodniki, vsi ostali pa so imeli
v zakupu od 10 do 15 arov zemlje, deloma od podjetja, deloma od lokal-
nih kmetov. 32 polproletarcev se je vsak dan vozilo v službo. Podjetje tak-
rat še ni imelo dovolj lastnih stanovanj, mesečna najemnina stanovanja v
Gornji Radgoni pa je znašala od 3000 do 4000 din na mesec, kar se je de-
lavcem vozačem zdelo predrago. Povprečni mesečni dohodek v podjetju
je bil takrat 25.540 din, nekvalificirani delavci pa so dobivali 22.235 din.
Kvalificirani delavci, ki so živeli več kot 10 km stran, so dobili dodatek
(Levstik 1964b, 71 in 72). Posest nepremičnine več kot očitno ni bila brez
pomena za družinski proračun. Ljudje so se tega očitno še kako zavedali.
Anketa stotih polproletarskih gospodarstev z različnih koncev Slovenije
iz leta 1963 je, denimo, pokazala, da si je vsako peto gospodinjstvo po voj-
ni zgradilo novo hišo. V anketiranih gospodarstvih je bilo v povprečju 30
% vseh njihovih članov v stalnem delovnem razmerju, 87 % od teh stalno
zaposlenih pa je po službi delalo še na domači kmetiji. Investirali so tudi
4 Za zgodovino tipologij kmetij v različnih državah gl. Kovačič (1983, 25–40).
144
kov/virov. Statistične tipologije, ki so se po drugi svetovni vojni uveljavi-
le v različnih državah in mednarodnih organizacijah (OECD, FAO), kot so
mešana kmetija (s podkategorijami), čista kmetija, nekmečko gospodinj-
stvo, ostarela kmetija itd., nam podajajo ključ za različne oblike, strategi-
je, možnosti in tudi pogostosti integriranja kmečkih dohodkov.4
Klemenčičeve ugotovitve lepo dopolnjuje delo agrarnega ekonomista
Filipa Uratnika, ki se je vprašal, kje v Sloveniji je po drugi svetovni vojni
živela delovna sila. Po njegovi raziskavi je leta 1953 na podeželju živelo:
61 % rudarjev, 55,5 % industrijskih delavcev, 98,5 % poljedelskih proizva-
jalcev, 90 % gozdarskih delavcev, 70 % gradbenih delavcev, 56,5 % železni-
čarjev in ostalih prometnih delavcev, 21,4 % trgovskih uslužbencev, 65,5
% obrtnikov in obrtnih delavcev, 40,9 % delavcev v uslužnostnih poklicih,
35,6 % nameščencev v upravi in 61,8 % nezaposlenih oseb z lastnimi do-
hodki (Levstik 1964b, 14). Napredovanje urbanizacije je v naslednjem de-
setletju marsikaj spremenilo. Kljub temu pa je celo leta 1981, ko je bilo v
Sloveniji samo še 9,2 % kmečkega prebivalstva, kar 58 % vseh ljudi še ved-
no živelo na podeželju (Barbič 1990, 296).
Pri teh podatkih se zastavlja vprašanje dejanskega pomena zemlje,
nepremičnin in povezanega inventarja pri integraciji dohodkov ruralnih
gospodinjstev. V letih 1962–1964 je imela Opekarna v Gornji Radgoni 92
stalno zaposlenih. Od teh je bilo 14 polproletarcev zemljiških posestni-
kov, med katerimi so trije posedovali celo nad 5 ha zemlje, 18 jih je žive-
lo v skupnem gospodinjstvu z bližnjimi sorodniki, vsi ostali pa so imeli
v zakupu od 10 do 15 arov zemlje, deloma od podjetja, deloma od lokal-
nih kmetov. 32 polproletarcev se je vsak dan vozilo v službo. Podjetje tak-
rat še ni imelo dovolj lastnih stanovanj, mesečna najemnina stanovanja v
Gornji Radgoni pa je znašala od 3000 do 4000 din na mesec, kar se je de-
lavcem vozačem zdelo predrago. Povprečni mesečni dohodek v podjetju
je bil takrat 25.540 din, nekvalificirani delavci pa so dobivali 22.235 din.
Kvalificirani delavci, ki so živeli več kot 10 km stran, so dobili dodatek
(Levstik 1964b, 71 in 72). Posest nepremičnine več kot očitno ni bila brez
pomena za družinski proračun. Ljudje so se tega očitno še kako zavedali.
Anketa stotih polproletarskih gospodarstev z različnih koncev Slovenije
iz leta 1963 je, denimo, pokazala, da si je vsako peto gospodinjstvo po voj-
ni zgradilo novo hišo. V anketiranih gospodarstvih je bilo v povprečju 30
% vseh njihovih članov v stalnem delovnem razmerju, 87 % od teh stalno
zaposlenih pa je po službi delalo še na domači kmetiji. Investirali so tudi
4 Za zgodovino tipologij kmetij v različnih državah gl. Kovačič (1983, 25–40).
144
