Page 146 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 146
kmet, pol proletarec
valo na slabšo produktivnost delavcev, za podjetje pa je pomenilo tudi ne-
majhne dodatne stroške za prevoze.
V prejšnjem razdelku sem na primeru položaja v koprski občini opo-
zoril na zajedljiv odnos do polkmetov, ki se je pojavil ob debati glede od-
večne delovne sile v podjetjih. Avtorji citirane raziskave so v približno
istem času enak pojav zasledili tudi drugod po Sloveniji: »Pred polpro-
letarce marsikje postavljajo zelo ostre alternative, češ, da prihaja čas,
ko se bo treba odločiti: ali služba ali kmetija. Take zaostritve nastopa-
jo predvsem tamkaj, kjer se pospešeno razvijajo družbeni kmetijski ob-
rati« (Levstik 1964b, 75). Po drugi strani so isti raziskovalci ugotovili, da
marsikje zelo cenijo delovno silo s podeželja in da očitki, ki se pojavlja-
jo v zvezi z njeno učinkovitostjo, najpogosteje ne držijo – celo nasprotno.
V Opekarni v Gornji Radgoni so zabeležili oceno, »da so polproletarci,
ki so trdo živeli na svojem koščku zemlje tudi v soc. sektorju boljši gos-
podarji, kakor nekateri (ne trdimo, da vsi), ki so ves čas živeli pod zašči-
to pravic soc. del. človeka« (str. 71). Filip Uratnik je po drugi strani nava-
jal ostra stališča iz neke vsejugoslovanske študije iz leta 1961 z naslovom
»Proizvodni i ekonomski problemi daljnega razvoja kmetijstva«, kjer so
zapisali, da je polkmet privilegiran sloj, ker uživa socialno zaščito, otro-
ške dodatke, prosto stanovanje in lastne pridelke »zastonj«. Takega kme-
ta bi bilo treba bolj obdavčiti, mu ukiniti otroške dodatke in druge ugo-
dnosti (Levstik 1964c, 95). Tudi v tem primeru gre za podobna opažanja,
kot so se pojavila v koprskem primeru, in Uratnik jih je odločno zavrnil.
Kot je zapisal Lazarević (2018b, 414), so bile zdravstveno, pokojnin-
sko in invalidsko zavarovanje tiste dobrine, ki so pomembno spodbuja-
le razvoj mešanih kmetij. Kmetje so v Sloveniji prvo možnost za zdra-
vstveno zavarovanje dobili šele leta 1959 oziroma 1960, vendar to še
zdaleč ni krilo vseh stroškov oskrbe. Pri ambulantnih posegih je predvi-
devalo 25-odstotno participacijo zavarovanca, pri bolnišnični oskrbi pa
celo 50-odstotno. Zavarovanje je stalo 1.200 din na leto. Takrat je bila v
Sloveniji več kot polovica vsega prebivalstva izven splošnega in obvezne-
ga zdravstvenega varstva (R. V. in M. N. 1959, 1–2; Počrvina 1960, 1–2).
Širitev pravice do zdravstvenega zavarovanja je potekala vzporedno s po-
večevanjem zmogljivosti zdravstvenega sistema. Oblast je dajala pred-
nost zaposleni (posebej industrijski) delovni sili. Leta 1950 je v Sloveniji
na enega zdravnika prišlo 2.234 ljudi, leta 1964 pa 1.029. Za primerjavo,
v Veliki Britaniji je bilo leta 1963 to razmerje 1 : 840, v Avstriji 1 : 560, v
Italiji (1961) pa 1 : 610 (AS, 1589 CK ZKS, 218, Medrepubliški odnosi, 3 in
146
valo na slabšo produktivnost delavcev, za podjetje pa je pomenilo tudi ne-
majhne dodatne stroške za prevoze.
V prejšnjem razdelku sem na primeru položaja v koprski občini opo-
zoril na zajedljiv odnos do polkmetov, ki se je pojavil ob debati glede od-
večne delovne sile v podjetjih. Avtorji citirane raziskave so v približno
istem času enak pojav zasledili tudi drugod po Sloveniji: »Pred polpro-
letarce marsikje postavljajo zelo ostre alternative, češ, da prihaja čas,
ko se bo treba odločiti: ali služba ali kmetija. Take zaostritve nastopa-
jo predvsem tamkaj, kjer se pospešeno razvijajo družbeni kmetijski ob-
rati« (Levstik 1964b, 75). Po drugi strani so isti raziskovalci ugotovili, da
marsikje zelo cenijo delovno silo s podeželja in da očitki, ki se pojavlja-
jo v zvezi z njeno učinkovitostjo, najpogosteje ne držijo – celo nasprotno.
V Opekarni v Gornji Radgoni so zabeležili oceno, »da so polproletarci,
ki so trdo živeli na svojem koščku zemlje tudi v soc. sektorju boljši gos-
podarji, kakor nekateri (ne trdimo, da vsi), ki so ves čas živeli pod zašči-
to pravic soc. del. človeka« (str. 71). Filip Uratnik je po drugi strani nava-
jal ostra stališča iz neke vsejugoslovanske študije iz leta 1961 z naslovom
»Proizvodni i ekonomski problemi daljnega razvoja kmetijstva«, kjer so
zapisali, da je polkmet privilegiran sloj, ker uživa socialno zaščito, otro-
ške dodatke, prosto stanovanje in lastne pridelke »zastonj«. Takega kme-
ta bi bilo treba bolj obdavčiti, mu ukiniti otroške dodatke in druge ugo-
dnosti (Levstik 1964c, 95). Tudi v tem primeru gre za podobna opažanja,
kot so se pojavila v koprskem primeru, in Uratnik jih je odločno zavrnil.
Kot je zapisal Lazarević (2018b, 414), so bile zdravstveno, pokojnin-
sko in invalidsko zavarovanje tiste dobrine, ki so pomembno spodbuja-
le razvoj mešanih kmetij. Kmetje so v Sloveniji prvo možnost za zdra-
vstveno zavarovanje dobili šele leta 1959 oziroma 1960, vendar to še
zdaleč ni krilo vseh stroškov oskrbe. Pri ambulantnih posegih je predvi-
devalo 25-odstotno participacijo zavarovanca, pri bolnišnični oskrbi pa
celo 50-odstotno. Zavarovanje je stalo 1.200 din na leto. Takrat je bila v
Sloveniji več kot polovica vsega prebivalstva izven splošnega in obvezne-
ga zdravstvenega varstva (R. V. in M. N. 1959, 1–2; Počrvina 1960, 1–2).
Širitev pravice do zdravstvenega zavarovanja je potekala vzporedno s po-
večevanjem zmogljivosti zdravstvenega sistema. Oblast je dajala pred-
nost zaposleni (posebej industrijski) delovni sili. Leta 1950 je v Sloveniji
na enega zdravnika prišlo 2.234 ljudi, leta 1964 pa 1.029. Za primerjavo,
v Veliki Britaniji je bilo leta 1963 to razmerje 1 : 840, v Avstriji 1 : 560, v
Italiji (1961) pa 1 : 610 (AS, 1589 CK ZKS, 218, Medrepubliški odnosi, 3 in
146
