Page 141 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 141
Pred traktorji
na delovnem mestu dovolj od sebe«. (AS, 1589/IV CK ZKS, 1664, 173, 455,
Zapisnik, 28. maj 1965, 7) V prvi vrsti so bili problematični obrtniki, ven-
dar ne samo oni. Sekretar OK ZKS Koper Branko Gabršček je v svojem
referatu pri vprašanju solidarnosti glede odpuščanja nekoliko zajedljivo
omenil, da se »pojavljajo komentarji iz sredine takoimenovanih polpro-
letarcev, polobrtnikov, polkmetov, ki tudi omenjajo solidarnost ne glede
na to, da jim bitka za produktivnost ogroža sedanji privilegirani položaj«.
(AS, 1589/IV CK ZKS, 1664, 173, 455, Uvodne misli, 28. maj 1965, 4) Takih
ljudi ni bilo malo. Leta 1966 je bilo v občini Koper 3.605 kmečkih gospo-
darstev, od katerih je bilo 379 nekmečkih gospodinjstev, kjer je šlo samo
za posest brez ekonomsko relevantne kmetijske dejavnosti, mešanih go-
spodinjstev pa kar 2.035, kar pomeni, da so imela vsaj enega družinske-
ga člana, ki je bil zaposlen izven kmetijstva (Klemenčič 1968, 28). V tem
kontekstu so na sestanku podali stališče, da je treba povečati zaposlova-
nje v kmetijstvu, kar bi dosegli tako, da bi »aktivirali osnovna sredstva
privatnih kmetov«. (AS, 1589/IV CK ZKS, 1664, 173, 455, Zapisnik, 28. maj
1965, 7 in 13) Zasebni kmetje so torej potrebovali lastno mehanizacijo,
zlasti traktorje.
To stališče je v svojem pismu CK ZKS ponovil tudi Dušan Barbič, ki je
bil tudi sam prisoten na omenjenem sestanku OK ZKS Koper. Dostopnost
moderne kmetijske tehnike bi po njegovem mnenju prepričala mlade, da
bi ostali na kmetijah. Povedal je tudi, da ljudje z Obale zelo dobro pozna-
jo položaj v Italiji, kjer imajo kmetje dovolj mehanizacije. Kljub trdnemu
stališču Kardelja in ZK, da naj bo tehnika dostopna samo s pomočjo za-
druge, so začeli kmetje v Jugoslaviji traktorje postopoma kupovati že od
sredine petdesetih let dalje. V glavnem so bili to odpisani zadružni trak-
torji. »Ugodno prodamo traktorje za kmetijstvo in prevozništvo. Vozila
so generalno urejena in registrirana za leto 1960,« je pisalo v malem ogla-
su v Delu (»Mali oglasi« 1960, 16). A take ponudbe so bile v tistem času
še velika redkost, zlasti v primerjavi z razmeroma solidnim tržiščem ra-
bljenih osebnih avtomobilov in mopedov. Do leta 1967, ko so z zveznim
zakonom kmetje tehniko lahko tudi uradno prosto kupovali, je bila v
Jugoslaviji v zasebni lasti že ena četrtina vseh traktorjev (Veselinov 1987,
35, 59 in 154). V koprski občini je bil vozni in strojni park zasebnih kmetov
leta 1965 izjemno skromen. Obsegal je vsega devet traktorjev, 78 kosilnic,
48 frez, pet žag in sedem prikolic. V izolski občini nihče ni imel traktorja,
v piranski pa sta bila v zasebni lasti samo dva. Stroški za nakup majhne-
ga italijanskega traktorja do 15 KS, ki so bili za Istro najprimernejši in jih
141
na delovnem mestu dovolj od sebe«. (AS, 1589/IV CK ZKS, 1664, 173, 455,
Zapisnik, 28. maj 1965, 7) V prvi vrsti so bili problematični obrtniki, ven-
dar ne samo oni. Sekretar OK ZKS Koper Branko Gabršček je v svojem
referatu pri vprašanju solidarnosti glede odpuščanja nekoliko zajedljivo
omenil, da se »pojavljajo komentarji iz sredine takoimenovanih polpro-
letarcev, polobrtnikov, polkmetov, ki tudi omenjajo solidarnost ne glede
na to, da jim bitka za produktivnost ogroža sedanji privilegirani položaj«.
(AS, 1589/IV CK ZKS, 1664, 173, 455, Uvodne misli, 28. maj 1965, 4) Takih
ljudi ni bilo malo. Leta 1966 je bilo v občini Koper 3.605 kmečkih gospo-
darstev, od katerih je bilo 379 nekmečkih gospodinjstev, kjer je šlo samo
za posest brez ekonomsko relevantne kmetijske dejavnosti, mešanih go-
spodinjstev pa kar 2.035, kar pomeni, da so imela vsaj enega družinske-
ga člana, ki je bil zaposlen izven kmetijstva (Klemenčič 1968, 28). V tem
kontekstu so na sestanku podali stališče, da je treba povečati zaposlova-
nje v kmetijstvu, kar bi dosegli tako, da bi »aktivirali osnovna sredstva
privatnih kmetov«. (AS, 1589/IV CK ZKS, 1664, 173, 455, Zapisnik, 28. maj
1965, 7 in 13) Zasebni kmetje so torej potrebovali lastno mehanizacijo,
zlasti traktorje.
To stališče je v svojem pismu CK ZKS ponovil tudi Dušan Barbič, ki je
bil tudi sam prisoten na omenjenem sestanku OK ZKS Koper. Dostopnost
moderne kmetijske tehnike bi po njegovem mnenju prepričala mlade, da
bi ostali na kmetijah. Povedal je tudi, da ljudje z Obale zelo dobro pozna-
jo položaj v Italiji, kjer imajo kmetje dovolj mehanizacije. Kljub trdnemu
stališču Kardelja in ZK, da naj bo tehnika dostopna samo s pomočjo za-
druge, so začeli kmetje v Jugoslaviji traktorje postopoma kupovati že od
sredine petdesetih let dalje. V glavnem so bili to odpisani zadružni trak-
torji. »Ugodno prodamo traktorje za kmetijstvo in prevozništvo. Vozila
so generalno urejena in registrirana za leto 1960,« je pisalo v malem ogla-
su v Delu (»Mali oglasi« 1960, 16). A take ponudbe so bile v tistem času
še velika redkost, zlasti v primerjavi z razmeroma solidnim tržiščem ra-
bljenih osebnih avtomobilov in mopedov. Do leta 1967, ko so z zveznim
zakonom kmetje tehniko lahko tudi uradno prosto kupovali, je bila v
Jugoslaviji v zasebni lasti že ena četrtina vseh traktorjev (Veselinov 1987,
35, 59 in 154). V koprski občini je bil vozni in strojni park zasebnih kmetov
leta 1965 izjemno skromen. Obsegal je vsega devet traktorjev, 78 kosilnic,
48 frez, pet žag in sedem prikolic. V izolski občini nihče ni imel traktorja,
v piranski pa sta bila v zasebni lasti samo dva. Stroški za nakup majhne-
ga italijanskega traktorja do 15 KS, ki so bili za Istro najprimernejši in jih
141
