Page 147 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 147
Pred traktorji
26). Neenakopraven dostop do zdravstvenega zavarovanja je postal tudi
politično nevzdržen. Koliko so spremembe v letu 1959/1960 stvari v tem
pogledu bistveno obrnile na bolje, je težko reči. Dejstvo je, da je takrat re-
dno delovno razmerje ponujalo boljšo košarico socialnih in zdravstvenih
storitev, zato ni nenavadno, da se je tako veliko kmetov tudi iz tega razlo-
ga odločilo za dodatno zaposlitev izven gospodinjstva. Le ugibam lahko,
ali se je oblast za prvo kmečko zdravstveno zavarovanje v letu 1959, ki je
bilo z novim zakonom nadgrajeno leta 1965 (Veselinov 1987, 108), odloči-
la tudi zato, da bi nekoliko upočasnila porast zaposlovanja kmetov izven
njihovih osnovnih dejavnosti.
Sklep
Rudnik rjavega premoga v Zagorju je imel leta 1964 zaposlenih 1.800 de-
lavcev, od katerih se jih je iz bližnjih in bolj oddaljenih krajev na delo pre-
važalo 600. To so bili kmečki gospodarji, njihovi sinovi ali pa vrtičkar-
ji. Skoraj vsi so bili kopači, zato so zelo dobro zaslužili, mesečno več kot
40.000 din. Če so za vožnjo porabili več kot 1.500 din, jim je razliko pok-
ril rudnik. Uprava je bila nad njimi navdušena: »[N]ajtežja dela v rudniku
opravljajo prav ti polproletarci, ki so od malega navajeni skromnega živ-
ljenja in trdega dela in katerim predstavlja rekreacijo po jamskem delu še
delo na malih kmečkih gospodarstvih v težkih terenih zasavskih hribov«
(Levstik 1964b, 67). Upravniki se verjetno niso šalili. Od 100 anketiranih
gospodinjstev si je potovanje, tj. počitnice, privoščilo le sedem. Vsi osta-
li so letni dopust koristno porabili za »rekreacijo« na domačem posestvu
(Levstik 1964b, 61). Upravniki rudnika so imeli najbrž prav, namreč da so
bili njihovi delavci vajeni skromnega in težkega življenja. Toda skromno
bi lahko mnogi izmed njih živeli že samo na svojih kmetijah. Tudi nekva-
lificirani delavci obalnih industrijskih podjetij bi verjetno lahko životari-
li ob svojih plačah. Kljub temu so se prvi odločili še za naporno delo pod
zemljo, drugi pa za popoldansko košnjo pri lokalnem ambicioznem kme-
tu. Temeljna motivacija za kombiniranje dohodkov je bila pri veliki večini
teh ljudi vsekakor zadovoljitev potreb njihovih gospodinjstev. Obseg teh
potreb je bil po eni strani odvisen od števila želodcev nekega gospodinj-
stva, a gotovo tudi nič manj od kulturnih norm ali fantazij lokalne skup-
nosti in širše družbe, katere ideal je takrat že bilo potrošništvo.
Viri, ki jih navajam v pričujočem poglavju, nedvoumno govorijo o
tem, da so bili polkmetje za zadovoljevanje svojih potreb pripravljeni in-
vestirati neverjetno veliko svojega časa in telesnih moči. Nekateri prime-
147
26). Neenakopraven dostop do zdravstvenega zavarovanja je postal tudi
politično nevzdržen. Koliko so spremembe v letu 1959/1960 stvari v tem
pogledu bistveno obrnile na bolje, je težko reči. Dejstvo je, da je takrat re-
dno delovno razmerje ponujalo boljšo košarico socialnih in zdravstvenih
storitev, zato ni nenavadno, da se je tako veliko kmetov tudi iz tega razlo-
ga odločilo za dodatno zaposlitev izven gospodinjstva. Le ugibam lahko,
ali se je oblast za prvo kmečko zdravstveno zavarovanje v letu 1959, ki je
bilo z novim zakonom nadgrajeno leta 1965 (Veselinov 1987, 108), odloči-
la tudi zato, da bi nekoliko upočasnila porast zaposlovanja kmetov izven
njihovih osnovnih dejavnosti.
Sklep
Rudnik rjavega premoga v Zagorju je imel leta 1964 zaposlenih 1.800 de-
lavcev, od katerih se jih je iz bližnjih in bolj oddaljenih krajev na delo pre-
važalo 600. To so bili kmečki gospodarji, njihovi sinovi ali pa vrtičkar-
ji. Skoraj vsi so bili kopači, zato so zelo dobro zaslužili, mesečno več kot
40.000 din. Če so za vožnjo porabili več kot 1.500 din, jim je razliko pok-
ril rudnik. Uprava je bila nad njimi navdušena: »[N]ajtežja dela v rudniku
opravljajo prav ti polproletarci, ki so od malega navajeni skromnega živ-
ljenja in trdega dela in katerim predstavlja rekreacijo po jamskem delu še
delo na malih kmečkih gospodarstvih v težkih terenih zasavskih hribov«
(Levstik 1964b, 67). Upravniki se verjetno niso šalili. Od 100 anketiranih
gospodinjstev si je potovanje, tj. počitnice, privoščilo le sedem. Vsi osta-
li so letni dopust koristno porabili za »rekreacijo« na domačem posestvu
(Levstik 1964b, 61). Upravniki rudnika so imeli najbrž prav, namreč da so
bili njihovi delavci vajeni skromnega in težkega življenja. Toda skromno
bi lahko mnogi izmed njih živeli že samo na svojih kmetijah. Tudi nekva-
lificirani delavci obalnih industrijskih podjetij bi verjetno lahko životari-
li ob svojih plačah. Kljub temu so se prvi odločili še za naporno delo pod
zemljo, drugi pa za popoldansko košnjo pri lokalnem ambicioznem kme-
tu. Temeljna motivacija za kombiniranje dohodkov je bila pri veliki večini
teh ljudi vsekakor zadovoljitev potreb njihovih gospodinjstev. Obseg teh
potreb je bil po eni strani odvisen od števila želodcev nekega gospodinj-
stva, a gotovo tudi nič manj od kulturnih norm ali fantazij lokalne skup-
nosti in širše družbe, katere ideal je takrat že bilo potrošništvo.
Viri, ki jih navajam v pričujočem poglavju, nedvoumno govorijo o
tem, da so bili polkmetje za zadovoljevanje svojih potreb pripravljeni in-
vestirati neverjetno veliko svojega časa in telesnih moči. Nekateri prime-
147
