Page 152 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 152
kmet, pol proletarec
nosti za preživetje in ni skrbela za razvoj družinskih kmetij (Puljiz 1988,
18). Mnogi, ki so zemljo dobili z agrarno reformo, in mali kmetje, ki so se
s kmetijstvom ukvarjali že pred vojno, so iskali glavni vir zaslužka v ne-
agrarnih gospodarskih panogah (Čepič 1996, 154–156).
Mali in srednje veliki kmetje so se zaposlovali v neagrarnih pokli-
cih, zato je delež čistega kmečkega prebivalstva padal in večina kmečkih
gospodinjstev se je sčasoma preoblikovala v polkmečka ali nekmečka go-
spodinjstva (Klemenčič 2005). Po letu 1945 se začnejo v politiki in druž-
boslovju uveljavljati izrazi, kot so »polproletarci«, »polkmetje« ali »kmetje
– delavci«, s katerimi se je opisovalo delovno silo, ki je dnevno migrira-
la z majhnih družinskih kmetij v industrijska središča (Levstik 1964b).
Pospešene selitve z jugoslovanskega podeželja v mesta so se odvijale v 50.
in 60. letih, toda socialistična Slovenija je prav zaradi »kmeta – industrij-
skega delavca« lahko oblikovala in ohranila policentrični razvoj ob rela-
tivno majhnih mestih (Novak 1996, 23–35).
Strinjamo se z Ano Barbič, ki poudarja, da je za preučevanje kme-
tovanja ob službi (angl. part-time farming) kmečka družina ali gospo-
dinjstvo najprimernejša enota analize, saj o uporabi skupnih virov od-
loča cela kmečka družina.1 Kot ugotavlja, družinsko kmetijo kot celoto
tvorita dve enakovredni sestavini, to sta kmečka družina in kmečko go-
spodarstvo, ki je v družinski lasti. Pri opredeljevanju družinske kmetije
ne smemo zanemariti podjetniškega vidika družinskega kmetijskega go-
spodarstva. Za sam obstoj in razvoj družinske kmetije mora ta delovati
kot podjetje, sestavljeno iz kapitala oziroma lastnine, upravljanja in dela
(Barbič 2005, 290–291). Izračun za leto 1953 pokaže, da je bilo v Sloveniji
63 % kmetov takih, ki so bili zaposleni v neagrarnih dejavnostih, živeli pa
so na vasi v t. i. »mešanih gospodarstvih« (Čepič 2002, 56–62). Za gospo-
dinjstvo, ki pridobiva dohodek iz kmetijstva in nekmetijskih dejavnosti,
se je v svetu in pri nas uveljavil izraz »mešana kmetija« (angl. the part-ti-
me farming family), uporablja pa se tudi izraz »gospodinjstvo z večstran-
sko dejavnostjo« (angl. the multiple job farm family in the pluriactive farm)
(Barbič 1990, 20).
Najpogostejša tržno usmerjena dejavnost, ki je kmetom služila kot
vir neagrarnega dohodka, je bila zaposlitev v lokalnih industrijskih obra-
1 Ana Barbič kot mešana gospodinjstva opredeljuje tista, ki pridobivajo dohodek iz
kmetijstva in nekmetijskih dejavnosti ne glede na to, ali kombinirajo več virov do-
hodka vsi člani gospodinjstva ali pa eni pridobivajo dohodek samo iz kmetijske,
drugi pa samo iz nekmetijske dejavnosti (Barbič 1990, 13).
152
nosti za preživetje in ni skrbela za razvoj družinskih kmetij (Puljiz 1988,
18). Mnogi, ki so zemljo dobili z agrarno reformo, in mali kmetje, ki so se
s kmetijstvom ukvarjali že pred vojno, so iskali glavni vir zaslužka v ne-
agrarnih gospodarskih panogah (Čepič 1996, 154–156).
Mali in srednje veliki kmetje so se zaposlovali v neagrarnih pokli-
cih, zato je delež čistega kmečkega prebivalstva padal in večina kmečkih
gospodinjstev se je sčasoma preoblikovala v polkmečka ali nekmečka go-
spodinjstva (Klemenčič 2005). Po letu 1945 se začnejo v politiki in druž-
boslovju uveljavljati izrazi, kot so »polproletarci«, »polkmetje« ali »kmetje
– delavci«, s katerimi se je opisovalo delovno silo, ki je dnevno migrira-
la z majhnih družinskih kmetij v industrijska središča (Levstik 1964b).
Pospešene selitve z jugoslovanskega podeželja v mesta so se odvijale v 50.
in 60. letih, toda socialistična Slovenija je prav zaradi »kmeta – industrij-
skega delavca« lahko oblikovala in ohranila policentrični razvoj ob rela-
tivno majhnih mestih (Novak 1996, 23–35).
Strinjamo se z Ano Barbič, ki poudarja, da je za preučevanje kme-
tovanja ob službi (angl. part-time farming) kmečka družina ali gospo-
dinjstvo najprimernejša enota analize, saj o uporabi skupnih virov od-
loča cela kmečka družina.1 Kot ugotavlja, družinsko kmetijo kot celoto
tvorita dve enakovredni sestavini, to sta kmečka družina in kmečko go-
spodarstvo, ki je v družinski lasti. Pri opredeljevanju družinske kmetije
ne smemo zanemariti podjetniškega vidika družinskega kmetijskega go-
spodarstva. Za sam obstoj in razvoj družinske kmetije mora ta delovati
kot podjetje, sestavljeno iz kapitala oziroma lastnine, upravljanja in dela
(Barbič 2005, 290–291). Izračun za leto 1953 pokaže, da je bilo v Sloveniji
63 % kmetov takih, ki so bili zaposleni v neagrarnih dejavnostih, živeli pa
so na vasi v t. i. »mešanih gospodarstvih« (Čepič 2002, 56–62). Za gospo-
dinjstvo, ki pridobiva dohodek iz kmetijstva in nekmetijskih dejavnosti,
se je v svetu in pri nas uveljavil izraz »mešana kmetija« (angl. the part-ti-
me farming family), uporablja pa se tudi izraz »gospodinjstvo z večstran-
sko dejavnostjo« (angl. the multiple job farm family in the pluriactive farm)
(Barbič 1990, 20).
Najpogostejša tržno usmerjena dejavnost, ki je kmetom služila kot
vir neagrarnega dohodka, je bila zaposlitev v lokalnih industrijskih obra-
1 Ana Barbič kot mešana gospodinjstva opredeljuje tista, ki pridobivajo dohodek iz
kmetijstva in nekmetijskih dejavnosti ne glede na to, ali kombinirajo več virov do-
hodka vsi člani gospodinjstva ali pa eni pridobivajo dohodek samo iz kmetijske,
drugi pa samo iz nekmetijske dejavnosti (Barbič 1990, 13).
152
