Page 153 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 153
Za boljši življenjski standard
tih. Poleg tega so kmetijski zadrugi, bolnišnicam, gostiščem in menzam
podjetij, prav tako pa tudi na tržnici pogosto prodajali presežke kmetij-
skih pridelkov, kot so zelenjava, sadje, jajca, mleko in gozdni sadeži (gobe,
borovnice). Pomemben vir neagrarnega dohodka na kmetiji je predsta-
vljalo tudi vse večje izkoriščanje gozda v obliki prodaje lesa. Slovenski
kmetje so pogosto odšli na večmesečno delo v tujino, denimo v Nemčijo,
Švico, Italijo, Švedsko, Kanado, Alžirijo ali Libijo, kjer so lahko v relativ-
no kratkem obdobju zaslužili večjo vsoto denarja. Manj pogosti neagrarni
dejavnosti na kmetiji sta bili podeželski turizem in gostilništvo.
Po navedbah Ane Barbič (1990, 17) je imel kmet v socialistični
Sloveniji premalo zemlje (zemljiški maksimum) v primerjavi z razpolo-
žljivo tehniko in številom delovnih rok, zato je hodil tudi na delo v mes-
to. Imel je bistveno višji dohodek od navadnega delavca, zato motiv za
mešano kmetijstvo nikakor ni bil zgolj preživetveni. V poglavju kmečko
prebivalstvo dojemamo kot podjetno, torej kot gospodarsko aktivno in
prizadevno, saj se gospodinjstva na podeželju niso le pasivno prilagajala
zunanjim razmeram in pritiskom, temveč so bila dejaven akter v širši sfe-
ri proizvodnje in porabe. Z organizacijo dela in razmerij znotraj družine
je kmet sooblikoval družbene ter gospodarske procese. Izraz podjetnost
vključuje tudi kmetovo željo po dobičku, katere obstoj predpostavlja za-
vestnejše in samostojnejše odločanje ter izrabo tržnih priložnosti (Panjek
2018a, 7; Panjek 2018b, 33).
Kot ugotavlja Aleksander Panjek v kontekstu preučevanja kmečke
ekonomije novega veka na Slovenskem, je z organizacijo dela in razme-
rij v družini kmečki sloj aktivno sooblikoval družbene ter gospodarske
procese. Pridobivanje neagrarnih dohodkov je bilo namenjeno preživetju
in tudi plačevanju davkov. Naraščanje števila gospodinjstev, ki so prese-
gla raven preživetja, ki ga je kmetijstvo omogočalo, pokaže, da je pode-
želsko prebivalstvo izkoriščalo možnost dostopa do alternativnih dejav-
nosti kot virov dohodka (Panjek 2018a, 7–12). Raznoliki viri neagrarnih
dohodkov so ruralni družbi omogočili, da je strukturirano premaga-
la okoljske, tehnološke in druge omejitve, in bili hkrati vzrok, da so bila
kmečka gospodarstva majhna, ker so imeli kmetje različne vire dohodkov
(Panjek 2017, 23). Takšna kmečka ekonomija je na Slovenskem izpričana
vsaj od 16. stoletja in vse do vključno prve polovice 20. stoletja (Panjek in
Lazarević 2018). Glede na to, da gre za dolgotrajno značilnost, bomo tudi
pojav »polkmeta« v drugi polovici 20. stoletja poskusili interpretirati s te
perspektive.
153
tih. Poleg tega so kmetijski zadrugi, bolnišnicam, gostiščem in menzam
podjetij, prav tako pa tudi na tržnici pogosto prodajali presežke kmetij-
skih pridelkov, kot so zelenjava, sadje, jajca, mleko in gozdni sadeži (gobe,
borovnice). Pomemben vir neagrarnega dohodka na kmetiji je predsta-
vljalo tudi vse večje izkoriščanje gozda v obliki prodaje lesa. Slovenski
kmetje so pogosto odšli na večmesečno delo v tujino, denimo v Nemčijo,
Švico, Italijo, Švedsko, Kanado, Alžirijo ali Libijo, kjer so lahko v relativ-
no kratkem obdobju zaslužili večjo vsoto denarja. Manj pogosti neagrarni
dejavnosti na kmetiji sta bili podeželski turizem in gostilništvo.
Po navedbah Ane Barbič (1990, 17) je imel kmet v socialistični
Sloveniji premalo zemlje (zemljiški maksimum) v primerjavi z razpolo-
žljivo tehniko in številom delovnih rok, zato je hodil tudi na delo v mes-
to. Imel je bistveno višji dohodek od navadnega delavca, zato motiv za
mešano kmetijstvo nikakor ni bil zgolj preživetveni. V poglavju kmečko
prebivalstvo dojemamo kot podjetno, torej kot gospodarsko aktivno in
prizadevno, saj se gospodinjstva na podeželju niso le pasivno prilagajala
zunanjim razmeram in pritiskom, temveč so bila dejaven akter v širši sfe-
ri proizvodnje in porabe. Z organizacijo dela in razmerij znotraj družine
je kmet sooblikoval družbene ter gospodarske procese. Izraz podjetnost
vključuje tudi kmetovo željo po dobičku, katere obstoj predpostavlja za-
vestnejše in samostojnejše odločanje ter izrabo tržnih priložnosti (Panjek
2018a, 7; Panjek 2018b, 33).
Kot ugotavlja Aleksander Panjek v kontekstu preučevanja kmečke
ekonomije novega veka na Slovenskem, je z organizacijo dela in razme-
rij v družini kmečki sloj aktivno sooblikoval družbene ter gospodarske
procese. Pridobivanje neagrarnih dohodkov je bilo namenjeno preživetju
in tudi plačevanju davkov. Naraščanje števila gospodinjstev, ki so prese-
gla raven preživetja, ki ga je kmetijstvo omogočalo, pokaže, da je pode-
želsko prebivalstvo izkoriščalo možnost dostopa do alternativnih dejav-
nosti kot virov dohodka (Panjek 2018a, 7–12). Raznoliki viri neagrarnih
dohodkov so ruralni družbi omogočili, da je strukturirano premaga-
la okoljske, tehnološke in druge omejitve, in bili hkrati vzrok, da so bila
kmečka gospodarstva majhna, ker so imeli kmetje različne vire dohodkov
(Panjek 2017, 23). Takšna kmečka ekonomija je na Slovenskem izpričana
vsaj od 16. stoletja in vse do vključno prve polovice 20. stoletja (Panjek in
Lazarević 2018). Glede na to, da gre za dolgotrajno značilnost, bomo tudi
pojav »polkmeta« v drugi polovici 20. stoletja poskusili interpretirati s te
perspektive.
153
