Page 203 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 203
Za boljši življenjski standard
življenjski standard v primerjavi z delom izključno na kmetiji. Podobno
ugotavlja Jože Levstik, saj je po njegovem mnenju polproletarec prišel do
relativno boljšega položaja, ker je hrano pridelal doma, kar mu je zmanj-
ševalo življenjske stroške in omogočalo večje prihranke za investiranje v
nakup zemljišč, orodij ter kmetijskih strojev. Materialni položaj polkme-
ta se je lahko izboljšal do te mere, da je bil pogosto boljši od položaja čiste-
ga kmeta, ki je imel preveliko posestvo in si zato ni mogel poiskati doda-
tnega zaslužka izven kmetijstva (Levstik 1964b).
Skladno s klasično marksistično analizo so bili kmetje – polproletar-
ci najsiromašnejši kmetje, ki se niso mogli preživljati od svojega dela na
kmetiji, zato so morali delati pri bogatejših kmetih ali pa se zaposliti iz-
ven kmetije, v socializmu pa sloj polkmetov pride do boljšega gmotne-
ga položaja in v določenem obdobju doseže boljši standard kot čisti kme-
tje s preveliko zemlje, ki je ne morejo obdelati (Geza, 1959, Tešanovci v
Prekmurju, 1959):
Eno obdobje so ti polproleterci boljše preživeli. V 80. letih, ker tudi
takrat plače niso bile slabe. Plačilna moč je bla dobra pa še nekaj je
doma prišlo. V tem obdobju se je največ hiš gradilo. Dva sta se poro-
čila. Oba v službi, v letu, dveh je že hiša rasla. Osebni dohodek je bil
zajamčen. S službo so meli preskrbljeno socialno varnost, s kmetije
pa so si pridelali, da so meli lastnega prašiča, mleko, krompir. Vsa ze-
lenjava je doma zrasla. 82. leta smo zgradili tovarno sladkorne pese
v Ormožu. Celo polproletarjat je sladkorno peso prideloval na vsaki
kmetiji, ker je bla dobro plačana. Se je dalo dobro zaslužiti in so jo pri
vsaki hiši pridelovali, pa če tudi le na 50. arih.
Jurij, rojen leta 1934 v vasi Breznica nad Škofjo Loko na Gorenjskem,
ključavničar, je izpostavil, da sta po njegovem mnenju v socialistični
Sloveniji najbolj prosperiala in najbolje živela dva sloja ljudi – politična
elita in polkmetje: »Najboljš je šlo tistim, k so mel kolkr tolk dobro službo,
plačo pa doma je mel še neki mal zemlje pa je tam delal. Tam je mel že svo-
je stanovanje, mu hiše ni blo treba delat. Tist so takrat najboljš žvel. Pol so
bli pa še tist, ki so bli na vrhu gor, politiki.« Kot opozarja Levstik (1964c),
je bil ekonomski položaj delavca – kmeta (oziroma polkmeta) boljši od po-
ložaja delavca tudi zato, ker je polkmet pokrival del prehrambenih potreb
iz lastne kmetije, ob seveda mnogo daljšem delavniku, kot ga ima delavec,
ki živi v mestu in mu je zaposlitev hkrati edini vir dohodkov. Vsa kmeč-
ka gospodinjstva naših sogovornikov in sogovornic so si hrano pridela-
203
življenjski standard v primerjavi z delom izključno na kmetiji. Podobno
ugotavlja Jože Levstik, saj je po njegovem mnenju polproletarec prišel do
relativno boljšega položaja, ker je hrano pridelal doma, kar mu je zmanj-
ševalo življenjske stroške in omogočalo večje prihranke za investiranje v
nakup zemljišč, orodij ter kmetijskih strojev. Materialni položaj polkme-
ta se je lahko izboljšal do te mere, da je bil pogosto boljši od položaja čiste-
ga kmeta, ki je imel preveliko posestvo in si zato ni mogel poiskati doda-
tnega zaslužka izven kmetijstva (Levstik 1964b).
Skladno s klasično marksistično analizo so bili kmetje – polproletar-
ci najsiromašnejši kmetje, ki se niso mogli preživljati od svojega dela na
kmetiji, zato so morali delati pri bogatejših kmetih ali pa se zaposliti iz-
ven kmetije, v socializmu pa sloj polkmetov pride do boljšega gmotne-
ga položaja in v določenem obdobju doseže boljši standard kot čisti kme-
tje s preveliko zemlje, ki je ne morejo obdelati (Geza, 1959, Tešanovci v
Prekmurju, 1959):
Eno obdobje so ti polproleterci boljše preživeli. V 80. letih, ker tudi
takrat plače niso bile slabe. Plačilna moč je bla dobra pa še nekaj je
doma prišlo. V tem obdobju se je največ hiš gradilo. Dva sta se poro-
čila. Oba v službi, v letu, dveh je že hiša rasla. Osebni dohodek je bil
zajamčen. S službo so meli preskrbljeno socialno varnost, s kmetije
pa so si pridelali, da so meli lastnega prašiča, mleko, krompir. Vsa ze-
lenjava je doma zrasla. 82. leta smo zgradili tovarno sladkorne pese
v Ormožu. Celo polproletarjat je sladkorno peso prideloval na vsaki
kmetiji, ker je bla dobro plačana. Se je dalo dobro zaslužiti in so jo pri
vsaki hiši pridelovali, pa če tudi le na 50. arih.
Jurij, rojen leta 1934 v vasi Breznica nad Škofjo Loko na Gorenjskem,
ključavničar, je izpostavil, da sta po njegovem mnenju v socialistični
Sloveniji najbolj prosperiala in najbolje živela dva sloja ljudi – politična
elita in polkmetje: »Najboljš je šlo tistim, k so mel kolkr tolk dobro službo,
plačo pa doma je mel še neki mal zemlje pa je tam delal. Tam je mel že svo-
je stanovanje, mu hiše ni blo treba delat. Tist so takrat najboljš žvel. Pol so
bli pa še tist, ki so bli na vrhu gor, politiki.« Kot opozarja Levstik (1964c),
je bil ekonomski položaj delavca – kmeta (oziroma polkmeta) boljši od po-
ložaja delavca tudi zato, ker je polkmet pokrival del prehrambenih potreb
iz lastne kmetije, ob seveda mnogo daljšem delavniku, kot ga ima delavec,
ki živi v mestu in mu je zaposlitev hkrati edini vir dohodkov. Vsa kmeč-
ka gospodinjstva naših sogovornikov in sogovornic so si hrano pridela-
203
