Page 208 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 208
kmet, pol proletarec
na Štajerskem, kmet, se je spominjal, kako je kot prvi lastnik traktorja z
njim pomagal drugim:
Pri nabavi strojne mehanizacije recimo, da je nekdo imel pet hektar-
jev, drug deset hektarjev. Tudi za pet hektarjev je rabil traktor, plug,
brano pa še ostale priključke. Ni se izšlo. Si je izposojal priključek ali
sem pa jaz šel z nakladalno prikolico za seno. Sem jo imel dve leti pred
vsemi. 68. leta sem jo kupil. Do 70. leta so samo še dve prišli. Sem
delala usluge. Šel sem jim seno pobirat, nalagat. V mnogih primerih
je bila medsebojna usluga. Gorivo sem moral plačat. Sem to računal,
a bolj minimalno. Je bilo pravo tovariško vzdušje. So bili trije žitni
kombajni. Žita smo imeli dva hektarja. Ni mogla biti ročna žetev pše-
nice, ker ni bilo ljudi – se ni izšlo časovno niti stroškovno.
Iz citata je razvidno, da je bila mreža neformalnih odnosov med so-
rodniki, prijatelji in znanci ključen vidik sociabilnosti v socializmu, saj
je ljudem zagotavljala usluge, gledano širše pa tudi določeno blago in po-
membne informacije. Kot ugotavlja Marija Makarovič v svoji knjigi Sele in
Selani (1994, 356–357), ki predstavlja raziskavo o več generacijah v kmeč-
kih družinah v Selah na Koroškem in vključuje pričevanja ljudi, rojenih
med letoma 1896 in 1980, so z mehanizacijo kmetijstva nekatere oblike
medsebojne pomoči v obliki »odsluževanja« zamrle, nekatere pa so se ob-
držale. Zamrle so oblike medsebojne pomoči, ki so temeljile na vračanju
istega dela za isto delo, do določene mere pa se je ohranilo vzajemno so-
delovanje na način, da so si ljudje vračali usluge v obliki različnih del. Bolj
kot je bilo neko kmečko gospodarstvo modernizirano, manjša je bila pot-
reba po novačenju delovne sile iz okolice, in posledično so se kmečke dru-
žine vse bolj zapirale v ožje družinske okvire, potreba po medsebojnem
sodelovanju v obliki uslug pa je bila vse manjša.
Sogovorniki so opozorili na soodvisnost kmečkega prebivalstva od
vzajemne medsebojne pomoči in odsotnost medsebojnega izkoriščanja:
Sej nismo mogl edn brez druzga živet. Tist, ki je mel več, je mel vpre-
žno živino, da je oral. Tisti, ki je pa ni imel, je moral pa k njemu pri-
det delat, da mu je zoral. So si moral pomagat. Ni blo medsebojnega
izkoriščanja. Tak kot tovarna, ki ima podizvajalce. Edn dela to, drug
to. Smo si pomagli med seboj, ljudem, ki sem jih poznal, sem navozil
drva, oral, poleti so mi pa hodili pomagat. (Marjan, Zaloška Gorica
na Štajerskem, 1936)
208
na Štajerskem, kmet, se je spominjal, kako je kot prvi lastnik traktorja z
njim pomagal drugim:
Pri nabavi strojne mehanizacije recimo, da je nekdo imel pet hektar-
jev, drug deset hektarjev. Tudi za pet hektarjev je rabil traktor, plug,
brano pa še ostale priključke. Ni se izšlo. Si je izposojal priključek ali
sem pa jaz šel z nakladalno prikolico za seno. Sem jo imel dve leti pred
vsemi. 68. leta sem jo kupil. Do 70. leta so samo še dve prišli. Sem
delala usluge. Šel sem jim seno pobirat, nalagat. V mnogih primerih
je bila medsebojna usluga. Gorivo sem moral plačat. Sem to računal,
a bolj minimalno. Je bilo pravo tovariško vzdušje. So bili trije žitni
kombajni. Žita smo imeli dva hektarja. Ni mogla biti ročna žetev pše-
nice, ker ni bilo ljudi – se ni izšlo časovno niti stroškovno.
Iz citata je razvidno, da je bila mreža neformalnih odnosov med so-
rodniki, prijatelji in znanci ključen vidik sociabilnosti v socializmu, saj
je ljudem zagotavljala usluge, gledano širše pa tudi določeno blago in po-
membne informacije. Kot ugotavlja Marija Makarovič v svoji knjigi Sele in
Selani (1994, 356–357), ki predstavlja raziskavo o več generacijah v kmeč-
kih družinah v Selah na Koroškem in vključuje pričevanja ljudi, rojenih
med letoma 1896 in 1980, so z mehanizacijo kmetijstva nekatere oblike
medsebojne pomoči v obliki »odsluževanja« zamrle, nekatere pa so se ob-
držale. Zamrle so oblike medsebojne pomoči, ki so temeljile na vračanju
istega dela za isto delo, do določene mere pa se je ohranilo vzajemno so-
delovanje na način, da so si ljudje vračali usluge v obliki različnih del. Bolj
kot je bilo neko kmečko gospodarstvo modernizirano, manjša je bila pot-
reba po novačenju delovne sile iz okolice, in posledično so se kmečke dru-
žine vse bolj zapirale v ožje družinske okvire, potreba po medsebojnem
sodelovanju v obliki uslug pa je bila vse manjša.
Sogovorniki so opozorili na soodvisnost kmečkega prebivalstva od
vzajemne medsebojne pomoči in odsotnost medsebojnega izkoriščanja:
Sej nismo mogl edn brez druzga živet. Tist, ki je mel več, je mel vpre-
žno živino, da je oral. Tisti, ki je pa ni imel, je moral pa k njemu pri-
det delat, da mu je zoral. So si moral pomagat. Ni blo medsebojnega
izkoriščanja. Tak kot tovarna, ki ima podizvajalce. Edn dela to, drug
to. Smo si pomagli med seboj, ljudem, ki sem jih poznal, sem navozil
drva, oral, poleti so mi pa hodili pomagat. (Marjan, Zaloška Gorica
na Štajerskem, 1936)
208
