Page 61 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 61
Rdeče klasje
dovi njihovega dela potrošeni doma ali pa so šli v blagovni promet, od ka-
terega je imela družina tudi denarni dohodek. Dejstvo pa je, da je politika
obveznih odkupov, ki je vključevala planiranje obsega pridelkov za posa-
mezna gospodarstva, vključevala tudi male kmete. Presežke so namreč
morala obvezno oddajati vsa kmečka gospodarstva z nad 2 ha obdeloval-
ne zemlje. Posestniki z 2–3 ha zemlje so morali npr. oddati 10–20 % pre-
sežka (Čepič 2005b, 897). To pomeni, da so bila tudi mala posestva vključe-
na v blagovno menjavo, ki pa je bila v tistem času pod skorajda popolnim
nadzorom države. Relativno neregulirana (»prosta«) prodaja kmetijskih
pridelkov je bila v tistem času omejena, toda omejena sta bila tudi obseg
in dostop do potrošnih izdelkov kot glavne motivacije zasebnih kmečkih
gospodarstev za prodajo presežkov. Iz slednjega je izhajal tudi konflikt
med kmeti in novo oblastjo, o čemer govorim v nadaljevanju. Ta konflikt
je močno zaostrila politika kolektivizacije. Toda celo v primeru, da je šlo
pri mnogih kmečkih gospodinjstvih za popolnoma ali vsaj pretežno sa-
mooskrbna gospodarstva, lahko na podlagi navedenih podatkov upravi-
čeno sklepamo, da so ljudje za preživljanje svojih družin kombinirali raz-
lične vire. V takih primerih so bili kmetijski pridelki pač tisti viri, ki jih
je družina porabila v glavnem sama, morda pa so jih kmetje menjavali za
določene usluge znotraj vaške skupnosti ali pa celo izven nje. V časopi-
sih tistega časa namreč še vedno naletimo na oglase, v katerih so ljudje za
najem sobe v Ljubljani ponujali denar ali »naturalije« (»Mali oglasi: sobe –
stanovanja« 1948, 8). Raziskava o življenju kmetov v LRS še za prvo polo-
vico 50. let omenja, da so kmetje dninarje in drobne obrtniške usluge pla-
čevali tudi z jajci (Goršič 1954, 72). Morda je jerbas jajc kakšnemu vaškemu
dijaku olajšal rešitev stanovanjskega vprašanja. Celo v primeru izgube z
agrarno reformo pridobljene zemlje ruralna gospodinjstva najverjetne-
je niso ostala popolnoma brez vsake zemlje za obdelovanje in so še vedno
kombinirala različne vire za lastno reprodukcijo.
Prav tako nam podatki o poklicni strukturi gospodinjstev agrar-
nih interesentov seveda nič ne povedo o tem, kako so družine v praksi
sestavljale svoje proračune oziroma kako so financirale investicije na po-
sestvu. Zagotovo ni popolnoma samoumevno, da so tisti družinski člani,
ki so pridobivali dohodke izven gospodinjstva, bili te vselej in brezpogoj-
no pripravljeni tako ali drugače deliti z drugimi člani. Vsekakor so mno-
gi zaposleni člani gospodinjstev v tistih časih uživali nekatere ugodnosti,
ki jih z nezaposlenimi člani niso mogli deliti, npr. zdravstveno zavarova-
nje. Predstavljeni podatki nam kljub temu povedo, da so gospodinjstva z
61
dovi njihovega dela potrošeni doma ali pa so šli v blagovni promet, od ka-
terega je imela družina tudi denarni dohodek. Dejstvo pa je, da je politika
obveznih odkupov, ki je vključevala planiranje obsega pridelkov za posa-
mezna gospodarstva, vključevala tudi male kmete. Presežke so namreč
morala obvezno oddajati vsa kmečka gospodarstva z nad 2 ha obdeloval-
ne zemlje. Posestniki z 2–3 ha zemlje so morali npr. oddati 10–20 % pre-
sežka (Čepič 2005b, 897). To pomeni, da so bila tudi mala posestva vključe-
na v blagovno menjavo, ki pa je bila v tistem času pod skorajda popolnim
nadzorom države. Relativno neregulirana (»prosta«) prodaja kmetijskih
pridelkov je bila v tistem času omejena, toda omejena sta bila tudi obseg
in dostop do potrošnih izdelkov kot glavne motivacije zasebnih kmečkih
gospodarstev za prodajo presežkov. Iz slednjega je izhajal tudi konflikt
med kmeti in novo oblastjo, o čemer govorim v nadaljevanju. Ta konflikt
je močno zaostrila politika kolektivizacije. Toda celo v primeru, da je šlo
pri mnogih kmečkih gospodinjstvih za popolnoma ali vsaj pretežno sa-
mooskrbna gospodarstva, lahko na podlagi navedenih podatkov upravi-
čeno sklepamo, da so ljudje za preživljanje svojih družin kombinirali raz-
lične vire. V takih primerih so bili kmetijski pridelki pač tisti viri, ki jih
je družina porabila v glavnem sama, morda pa so jih kmetje menjavali za
določene usluge znotraj vaške skupnosti ali pa celo izven nje. V časopi-
sih tistega časa namreč še vedno naletimo na oglase, v katerih so ljudje za
najem sobe v Ljubljani ponujali denar ali »naturalije« (»Mali oglasi: sobe –
stanovanja« 1948, 8). Raziskava o življenju kmetov v LRS še za prvo polo-
vico 50. let omenja, da so kmetje dninarje in drobne obrtniške usluge pla-
čevali tudi z jajci (Goršič 1954, 72). Morda je jerbas jajc kakšnemu vaškemu
dijaku olajšal rešitev stanovanjskega vprašanja. Celo v primeru izgube z
agrarno reformo pridobljene zemlje ruralna gospodinjstva najverjetne-
je niso ostala popolnoma brez vsake zemlje za obdelovanje in so še vedno
kombinirala različne vire za lastno reprodukcijo.
Prav tako nam podatki o poklicni strukturi gospodinjstev agrar-
nih interesentov seveda nič ne povedo o tem, kako so družine v praksi
sestavljale svoje proračune oziroma kako so financirale investicije na po-
sestvu. Zagotovo ni popolnoma samoumevno, da so tisti družinski člani,
ki so pridobivali dohodke izven gospodinjstva, bili te vselej in brezpogoj-
no pripravljeni tako ali drugače deliti z drugimi člani. Vsekakor so mno-
gi zaposleni člani gospodinjstev v tistih časih uživali nekatere ugodnosti,
ki jih z nezaposlenimi člani niso mogli deliti, npr. zdravstveno zavarova-
nje. Predstavljeni podatki nam kljub temu povedo, da so gospodinjstva z
61
