Page 56 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 56
kmet, pol proletarec
nerazpoloženje,« je zapisano v partijskem poročilu. Enake pritiske so tak-
rat doživljali brigadirji v rudniku v Velenju (AS, 1589/III CK ZKS, 43, 1454,
Dnevne informacije, 11. marec 1950, 7). V primeru Hrastnika partijsko
poročilo vsebuje opazko, da je rudniška uprava ravnala nepravilno zato,
ker je bilo v brigadi nekaj strokovnega kadra, ki je bil za železnice nujno
potreben. Ti primeri pritrjujejo Čepičevi oceni, da je šlo po vojni, zlasti v
času prve petletke, v LRS marsikje za pravi lov na delovno silo. Plan je na-
mreč za vsako leto predvideval določeno število novih delavcev in delavk,
ki so jih potem morali na razne načine zagotoviti politični in upravni or-
gani. V tisku tistega časa naletimo na parole, ki so zaposlovanje v indu-
striji tolmačile tako rekoč kot državljansko dolžnost: »Zaveden državljan
socialistične Jugoslavije ni brezbrižen do pomanjkanja delovne sile ter
se vključuje v proizvodnjo!« (1949, 3) Ali pa: »Čim bolj se uveljavljajo soci-
alistična načela v kmetijstvu, tem jasneje spoznavamo in odkrivamo na
podeželju, na vasi, bogate vire neizkoriščene delovne sile! Pridobivanje
novih delavcev s podeželja za našo plansko proizvodnjo je izredno po-
membna naloga za zgraditev socializma!« (1949, 3) Včasih se posamezni-
ki po odsluženem vojaškem roku niso mogli vrniti domov na kmetijo, ker
so jih preprosto po administrativni poti poslali v tovarno, kot nakazuje-
ta primera iz Hrastnika in Velenja, iniciativo pri novačenju delovne sile
pa so prevzela tudi sama podjetja. Čepič utemeljeno opozarja (1991, 86–
88), da v tem času migracije vas – mesto niso bile vedno spontan proces.
Zato je mogoče trditi, da zaposlitev izven domačega kmečkega gospodar-
stva za številne ljudi mnogokrat ni bila preprosto ponujena priložnost, ki
so jo posameznice in posamezniki pač izkoristili ali pa tudi ne, ampak ne-
kaj, kar jih je kratko malo vsaj za določen čas doletelo.
Sklenem lahko, da je ljudska oblast pri mobilizaciji množic uporabila
iste organizacije, ki so nastale že med drugo svetovno vojno. Dejstvo je, da
se z njimi ni identificiralo vse prebivalstvo. Posebej ne v okolici Ljubljane,
od koder je tudi prihajala večina domobrancev, in kjer so po letu 1945 žive-
li njihovi svojci, ki so vedeli ali vsaj slutili, kaj se jim je zgodilo. Izgradnja
socializma se ni začela na idiličnih osnovah. Prav tako pa seveda ne sme-
mo zanemariti zelo velikega deleža populacije, ki se je angažiral že med
vojno in je, kljub morebitnim razočaranjem, verjetno hotel živeti v druž-
bi z več socialne pravičnosti kot nekoč ter bil pripravljen nekaj za to tudi
storiti. Leta 1973 je bilo v Sloveniji popisanih 152.722 preživelih, ki so na
razne načine sodelovali v narodnoosvobodilnem boju ali pa so bili žrtve
okupatorjevega nasilja (Mlinar 1975, 18). Med vojno je v slovenskih par-
56
nerazpoloženje,« je zapisano v partijskem poročilu. Enake pritiske so tak-
rat doživljali brigadirji v rudniku v Velenju (AS, 1589/III CK ZKS, 43, 1454,
Dnevne informacije, 11. marec 1950, 7). V primeru Hrastnika partijsko
poročilo vsebuje opazko, da je rudniška uprava ravnala nepravilno zato,
ker je bilo v brigadi nekaj strokovnega kadra, ki je bil za železnice nujno
potreben. Ti primeri pritrjujejo Čepičevi oceni, da je šlo po vojni, zlasti v
času prve petletke, v LRS marsikje za pravi lov na delovno silo. Plan je na-
mreč za vsako leto predvideval določeno število novih delavcev in delavk,
ki so jih potem morali na razne načine zagotoviti politični in upravni or-
gani. V tisku tistega časa naletimo na parole, ki so zaposlovanje v indu-
striji tolmačile tako rekoč kot državljansko dolžnost: »Zaveden državljan
socialistične Jugoslavije ni brezbrižen do pomanjkanja delovne sile ter
se vključuje v proizvodnjo!« (1949, 3) Ali pa: »Čim bolj se uveljavljajo soci-
alistična načela v kmetijstvu, tem jasneje spoznavamo in odkrivamo na
podeželju, na vasi, bogate vire neizkoriščene delovne sile! Pridobivanje
novih delavcev s podeželja za našo plansko proizvodnjo je izredno po-
membna naloga za zgraditev socializma!« (1949, 3) Včasih se posamezni-
ki po odsluženem vojaškem roku niso mogli vrniti domov na kmetijo, ker
so jih preprosto po administrativni poti poslali v tovarno, kot nakazuje-
ta primera iz Hrastnika in Velenja, iniciativo pri novačenju delovne sile
pa so prevzela tudi sama podjetja. Čepič utemeljeno opozarja (1991, 86–
88), da v tem času migracije vas – mesto niso bile vedno spontan proces.
Zato je mogoče trditi, da zaposlitev izven domačega kmečkega gospodar-
stva za številne ljudi mnogokrat ni bila preprosto ponujena priložnost, ki
so jo posameznice in posamezniki pač izkoristili ali pa tudi ne, ampak ne-
kaj, kar jih je kratko malo vsaj za določen čas doletelo.
Sklenem lahko, da je ljudska oblast pri mobilizaciji množic uporabila
iste organizacije, ki so nastale že med drugo svetovno vojno. Dejstvo je, da
se z njimi ni identificiralo vse prebivalstvo. Posebej ne v okolici Ljubljane,
od koder je tudi prihajala večina domobrancev, in kjer so po letu 1945 žive-
li njihovi svojci, ki so vedeli ali vsaj slutili, kaj se jim je zgodilo. Izgradnja
socializma se ni začela na idiličnih osnovah. Prav tako pa seveda ne sme-
mo zanemariti zelo velikega deleža populacije, ki se je angažiral že med
vojno in je, kljub morebitnim razočaranjem, verjetno hotel živeti v druž-
bi z več socialne pravičnosti kot nekoč ter bil pripravljen nekaj za to tudi
storiti. Leta 1973 je bilo v Sloveniji popisanih 152.722 preživelih, ki so na
razne načine sodelovali v narodnoosvobodilnem boju ali pa so bili žrtve
okupatorjevega nasilja (Mlinar 1975, 18). Med vojno je v slovenskih par-
56
