Page 57 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 57
Rdeče klasje
tizanskih enotah padlo 28.444 ljudi, aktivistov OF oziroma sodelavcev
osvobodilnega gibanja pa 5.532 (Čepič, Guštin in Troha 2017, 429–430). Vsi
ti ljudje so seveda imeli socialna in družinska zaledja. Ta veliki del popu-
lacije je bil nedvomno tista osnova, na kateri je KPS nadaljevala revolucijo
v letih po drugi svetovni vojni in na katero je tudi najbolj računala pri so-
cialistični izgradnji. Kar pa seveda še ne pomeni, da je bila podpora te po-
pulacije nujno brezpogojna in brezmejna. Zanesljivo lahko trdimo, da je
pri tem megalomanskem projektu vzpostavitve alternativnega gospodar-
skega modela partija zastavila svoj kapital, ki si ga je pridobila med voj-
no. Toda pri tem se ni naslonila samo na organizacije delovnega ljudstva,
temveč na vse, kar je imela v svojih rokah, poleg administrativnega apa-
rata tudi na represivni aparat, kamor so sodili milica, tajna politična po-
licija, vojska in sodišča. Projekt socialistične izgradnje, posebej na podro-
čju kolektivizacije – pri poskusu vzpostavitve kmečke podjetnosti novega
tipa, namreč niti slučajno ni potekal po pričakovanjih.
Kdo so bili agrarni interesenti?
Na splošno so bili v LRS in FLRJ po drugi svetovni vojni agrarni intere-
senti vsi tisti, ki so se na podlagi Zakona o agrarni reformi in koloniza-
ciji (1945), ki ga je 23. avgusta 1945 sprejela Začasna narodna skupščina
Demokratične federativne Jugoslavije, potegovali za zemljo, ki je bila za-
plenjena oziroma razlaščena, v glavnem v začetku leta 1946. Natančneje,
za zemljo so se potegovale posameznice in posamezniki kot interesenti. V
primeru, da so bili uspešni, pa je zemljo v last dobila družina oziroma po
slovenski pravni interpretaciji iz leta 1953 mož in žena po nedoločenih de-
ležih. Če pa je gospodarstvo zajemalo več družin, se je lastnina vpisala na
vse zakonce, ki so bili vključeni v to gospodarstvo (Čepič 1995, 82). Zato je
nasploh in še posebej za potrebe pričujoče raziskave ustrezneje govoriti o
družinah, gospodarstvih oziroma gospodinjstvih agrarnih interesentov.
Zaradi tega v statistikah agrarnih interesentov za LRS, ki jih najdemo
pri Čepiču, število agrarnih interesentov ustreza številu kmečkih gospo-
darstev, ne pa posameznikov in tudi ne vseh njihovih družinskih članov.
Hkrati pa velja omeniti, da so pisci političnih karakteristik pri obeh pri-
merih (KLO Verd in KLO Dolsko), kjer sem tovrstne dokumente zasledil,
daleč največ pozornosti namenili družinskim »glavarjem« teh gospodar-
stev in v bistveno manjši meri ostalim družinskim članom.
Zakon o agrarni reformi je v slavnem 1. členu opredelil, komu je re-
forma namenjena: kmetovalcem, ki zemlje nimajo ali je imajo premalo.
57
tizanskih enotah padlo 28.444 ljudi, aktivistov OF oziroma sodelavcev
osvobodilnega gibanja pa 5.532 (Čepič, Guštin in Troha 2017, 429–430). Vsi
ti ljudje so seveda imeli socialna in družinska zaledja. Ta veliki del popu-
lacije je bil nedvomno tista osnova, na kateri je KPS nadaljevala revolucijo
v letih po drugi svetovni vojni in na katero je tudi najbolj računala pri so-
cialistični izgradnji. Kar pa seveda še ne pomeni, da je bila podpora te po-
pulacije nujno brezpogojna in brezmejna. Zanesljivo lahko trdimo, da je
pri tem megalomanskem projektu vzpostavitve alternativnega gospodar-
skega modela partija zastavila svoj kapital, ki si ga je pridobila med voj-
no. Toda pri tem se ni naslonila samo na organizacije delovnega ljudstva,
temveč na vse, kar je imela v svojih rokah, poleg administrativnega apa-
rata tudi na represivni aparat, kamor so sodili milica, tajna politična po-
licija, vojska in sodišča. Projekt socialistične izgradnje, posebej na podro-
čju kolektivizacije – pri poskusu vzpostavitve kmečke podjetnosti novega
tipa, namreč niti slučajno ni potekal po pričakovanjih.
Kdo so bili agrarni interesenti?
Na splošno so bili v LRS in FLRJ po drugi svetovni vojni agrarni intere-
senti vsi tisti, ki so se na podlagi Zakona o agrarni reformi in koloniza-
ciji (1945), ki ga je 23. avgusta 1945 sprejela Začasna narodna skupščina
Demokratične federativne Jugoslavije, potegovali za zemljo, ki je bila za-
plenjena oziroma razlaščena, v glavnem v začetku leta 1946. Natančneje,
za zemljo so se potegovale posameznice in posamezniki kot interesenti. V
primeru, da so bili uspešni, pa je zemljo v last dobila družina oziroma po
slovenski pravni interpretaciji iz leta 1953 mož in žena po nedoločenih de-
ležih. Če pa je gospodarstvo zajemalo več družin, se je lastnina vpisala na
vse zakonce, ki so bili vključeni v to gospodarstvo (Čepič 1995, 82). Zato je
nasploh in še posebej za potrebe pričujoče raziskave ustrezneje govoriti o
družinah, gospodarstvih oziroma gospodinjstvih agrarnih interesentov.
Zaradi tega v statistikah agrarnih interesentov za LRS, ki jih najdemo
pri Čepiču, število agrarnih interesentov ustreza številu kmečkih gospo-
darstev, ne pa posameznikov in tudi ne vseh njihovih družinskih članov.
Hkrati pa velja omeniti, da so pisci političnih karakteristik pri obeh pri-
merih (KLO Verd in KLO Dolsko), kjer sem tovrstne dokumente zasledil,
daleč največ pozornosti namenili družinskim »glavarjem« teh gospodar-
stev in v bistveno manjši meri ostalim družinskim članom.
Zakon o agrarni reformi je v slavnem 1. členu opredelil, komu je re-
forma namenjena: kmetovalcem, ki zemlje nimajo ali je imajo premalo.
57
