Page 126 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 126
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2
morja. To pa zaradi tega, ker slovenske buržoazije ni zanimal prodor na
morje. Tako je ostalo poslovno življenje Slovencev na obali precej odre-
zano od naravnega zaledja, odrezano tudi od narodnih središč. Po drugi
strani se je slovenski kapital, ki je le prišel na obalo, razbil na dva večja in
več manjših centrov: Reko in Trst, Benetke, Koper, Zadar in Rovinj. To ni-
kakor ni moglo povezati posameznikov, ki so se odločili tvegati in vloži-
ti denar v plovne objekte. To je zopet eden od vzrokov, zakaj se ni mogla
ustvariti slovenska ladjarska družba, ki bi združila slovenski kapital in bi
bila konkurenčno sposobna.
Zato ni čudno, da so se naši ladjarji – lastniki trgovskih jadrnic – v
času, ko so se uveljavljali parniki, porazgubili in odnehali, razen seve-
da tistih, ki so vložili svoj kapital v obstoječe ladjarske družbe, kjer pa so
gospodarili Nemci, Madžari, Italijani in deloma Hrvati. Kljub vsem nega-
tivnim pojavom, ki jih srečujemo, pa lahko rečemo, da je meščanstvo, ki
se je oprijelo ladjarstva, preden so prodrli parniki, doseglo neko pozitiv-
no bilanco. Slovenski ladjarji – bodisi bivši kapitani, bodisi meščani – so
dokazali, da so bili sposobni upravljati kapital, ki so ga vložili v ladje, če
namreč ugotavljamo, da so bili v nekaterih stvareh na boljšem kot Nemci
in Hrvati, potem je jasno, da so se ladjarstva lotili ne samo s kapitalom,
temveč so tudi poznali ta posel. Z vsem tem pa so končno le prebili led pri
delu slovenske buržoazije. Brez tega bi ne prišlo tako lahko niti do druge
niti do tretje skupine ladjarjev, ki so bili lastniki in solastniki parnikov in
velikih železnih jadrnic, ter do delničarjev velikih ladjarskih družb. To pa
pomeni, da so ladjarji – lastniki trgovskih jadrnic vsaj deloma afirmirali
ladjarstvo pri slovenski buržoaziji, čeprav se sami iz že navedenih razlo-
gov niso mogli pridružiti novi vrsti ladjarstva.
Negativne strani pri razvoju prve so se odrazile tudi pri razvoju dru-
ge skupine slovenskih ladjarjev. Predvsem se konservativna slovenska
buržoazija ni takoj lotila nove vrste pomorstva. Naj je temu zastoju botro-
vala bojazen pred tveganjem ali prehudo konkurenco, ali pa je bilo tej bo-
jazni vzrok gospodarsko propadanje posameznikov iz prve skupine, dej-
stvo je, da so slovenski kapitalisti zamudili deset do dvajset let razvoja
ladjarstva na naši obali. A ko so se vendar začeli zanimati zanj, so jim bili
za vzgled slovenski lastniki jadrnic, kar pomeni, da so novi ladjarji na-
stopali kot posamezniki ali pa so iskali poslovne družabnike med moč-
nejšimi hrvaškimi pa tudi italijanskimi in nemškimi ladjarji. Da bi usta-
novili lastno slovensko ladjarsko družbo, jih je bilo na obali premalo, v
zaledju pa niso našli odziva. Res je sicer, da so se v glavnem zbrali v Trstu,
126
morja. To pa zaradi tega, ker slovenske buržoazije ni zanimal prodor na
morje. Tako je ostalo poslovno življenje Slovencev na obali precej odre-
zano od naravnega zaledja, odrezano tudi od narodnih središč. Po drugi
strani se je slovenski kapital, ki je le prišel na obalo, razbil na dva večja in
več manjših centrov: Reko in Trst, Benetke, Koper, Zadar in Rovinj. To ni-
kakor ni moglo povezati posameznikov, ki so se odločili tvegati in vloži-
ti denar v plovne objekte. To je zopet eden od vzrokov, zakaj se ni mogla
ustvariti slovenska ladjarska družba, ki bi združila slovenski kapital in bi
bila konkurenčno sposobna.
Zato ni čudno, da so se naši ladjarji – lastniki trgovskih jadrnic – v
času, ko so se uveljavljali parniki, porazgubili in odnehali, razen seve-
da tistih, ki so vložili svoj kapital v obstoječe ladjarske družbe, kjer pa so
gospodarili Nemci, Madžari, Italijani in deloma Hrvati. Kljub vsem nega-
tivnim pojavom, ki jih srečujemo, pa lahko rečemo, da je meščanstvo, ki
se je oprijelo ladjarstva, preden so prodrli parniki, doseglo neko pozitiv-
no bilanco. Slovenski ladjarji – bodisi bivši kapitani, bodisi meščani – so
dokazali, da so bili sposobni upravljati kapital, ki so ga vložili v ladje, če
namreč ugotavljamo, da so bili v nekaterih stvareh na boljšem kot Nemci
in Hrvati, potem je jasno, da so se ladjarstva lotili ne samo s kapitalom,
temveč so tudi poznali ta posel. Z vsem tem pa so končno le prebili led pri
delu slovenske buržoazije. Brez tega bi ne prišlo tako lahko niti do druge
niti do tretje skupine ladjarjev, ki so bili lastniki in solastniki parnikov in
velikih železnih jadrnic, ter do delničarjev velikih ladjarskih družb. To pa
pomeni, da so ladjarji – lastniki trgovskih jadrnic vsaj deloma afirmirali
ladjarstvo pri slovenski buržoaziji, čeprav se sami iz že navedenih razlo-
gov niso mogli pridružiti novi vrsti ladjarstva.
Negativne strani pri razvoju prve so se odrazile tudi pri razvoju dru-
ge skupine slovenskih ladjarjev. Predvsem se konservativna slovenska
buržoazija ni takoj lotila nove vrste pomorstva. Naj je temu zastoju botro-
vala bojazen pred tveganjem ali prehudo konkurenco, ali pa je bilo tej bo-
jazni vzrok gospodarsko propadanje posameznikov iz prve skupine, dej-
stvo je, da so slovenski kapitalisti zamudili deset do dvajset let razvoja
ladjarstva na naši obali. A ko so se vendar začeli zanimati zanj, so jim bili
za vzgled slovenski lastniki jadrnic, kar pomeni, da so novi ladjarji na-
stopali kot posamezniki ali pa so iskali poslovne družabnike med moč-
nejšimi hrvaškimi pa tudi italijanskimi in nemškimi ladjarji. Da bi usta-
novili lastno slovensko ladjarsko družbo, jih je bilo na obali premalo, v
zaledju pa niso našli odziva. Res je sicer, da so se v glavnem zbrali v Trstu,
126
