Page 214 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 214
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2
Pečnik, ki se je prijavil leta 1881.37 Po šestih letih je bil narednik palube.
Nadaljnjih enajst let je čakal na čin nižjega vodnika (Unterbootsmann).
Leta 1899, po polnih osemnajstih letih službe, je zapustil vojno mornari-
co in se podal v Trst, kjer je verjetno nadaljeval mornariško življenje v tr-
govski floti Avstrijskega Lloyda.
Tako imamo v času Tegetthoffove personalne administracije skup-
no 12 znanih mornariških starešin. Ker je način napredovanja ostal isti
kakor v času von Dahlerupove reforme (1849–1868), pomeni, da moramo
prišteti še kakih 60 navadnih mornarjev-prostovoljcev, kar bi pomeni-
lo skupaj 72 Celjanov v mornarici. Toda, kakor je bilo že ugotovljeno, je to
doba izredno slabe administracije, doba, ko je bilo izgubljenih ali založe-
nih največ personalnih listov in zato se ne bomo prav nič motili, če k zna-
nim mornarjem prištejemo še kakih 15 do 20 neznanih. Na ta način do-
bimo okoli 90 Celjanov v vojni mornarici in to v dobi, ko se je strokovno
znanje vojnopomorskega kadra poglobilo. Trije kasnejši admirali to do-
volj zgovorno potrjujejo. Prav tako potrjuje to značilnost popolni izpad
Celjanov iz pomorske pehote in drugih manj pomorskih služb, kar pome-
ni, da so se želeli izvežbati v modernih pomorskih strokah, zaenkrat na
palubi.
O Tegetthoffu je treba poudariti, da je v bitkah pri Helgolandu in pri
Visu (1866) preizkusil Dahlerupov slovenski kader. Veliko število odliko-
vanj, ki so jih od njega prejeli predvsem Slovenci – med njimi je bilo tudi
nekaj Celjanov – priča, da je odkril njihovo borbeno sposobnost in da je
ni pozabil do konca življenja. Najbrž je svojemu prijatelju Daublebskemu
prišepnil naj nadalje odpravlja iz mornarice nezanesljivi italijanski kader
in ga nadomešča s Slovenci. Vendar se v prvih dvanajstih letih po njegovi
smrti to še ni uveljavilo. Daublebsky se namreč še ni prebil na vrh morna-
riške lestvice, torej ni mogel odločati o kadrovski politiki.
Leta 1883 je postal Daublebsky komandant mornarice. Takoj na za-
četku poveljevanja je objavil administrativno reformo, ki jo je izdelal že
nekaj let prej kot komandant eskadre. Ker si je z vsemi silami prizadeval
– in končno s pomočjo slovenskih višjih in visokih oficirjev tudi uspel –
da bi Avstrija zgradila novo vojno mornarico v obrambo proti italijanske-
mu imperializmu, ki je odkrito meril na mesto Trst z zaledjem, Istro in
Dalmacijo, je potreboval večje število strojnega in palubskega kadra, ki ga
je sicer že začel ustvarjati Tegetthoff, ki pa še ni dosegel zadovoljivega šte-
vila in zadostne stopnje strokovnosti. Doba Daublebskega, kakor sem že
37 ÖStA, KA, »Conduitliste Verschiede 2. ser. fasc. 27/2188.«
214
Pečnik, ki se je prijavil leta 1881.37 Po šestih letih je bil narednik palube.
Nadaljnjih enajst let je čakal na čin nižjega vodnika (Unterbootsmann).
Leta 1899, po polnih osemnajstih letih službe, je zapustil vojno mornari-
co in se podal v Trst, kjer je verjetno nadaljeval mornariško življenje v tr-
govski floti Avstrijskega Lloyda.
Tako imamo v času Tegetthoffove personalne administracije skup-
no 12 znanih mornariških starešin. Ker je način napredovanja ostal isti
kakor v času von Dahlerupove reforme (1849–1868), pomeni, da moramo
prišteti še kakih 60 navadnih mornarjev-prostovoljcev, kar bi pomeni-
lo skupaj 72 Celjanov v mornarici. Toda, kakor je bilo že ugotovljeno, je to
doba izredno slabe administracije, doba, ko je bilo izgubljenih ali založe-
nih največ personalnih listov in zato se ne bomo prav nič motili, če k zna-
nim mornarjem prištejemo še kakih 15 do 20 neznanih. Na ta način do-
bimo okoli 90 Celjanov v vojni mornarici in to v dobi, ko se je strokovno
znanje vojnopomorskega kadra poglobilo. Trije kasnejši admirali to do-
volj zgovorno potrjujejo. Prav tako potrjuje to značilnost popolni izpad
Celjanov iz pomorske pehote in drugih manj pomorskih služb, kar pome-
ni, da so se želeli izvežbati v modernih pomorskih strokah, zaenkrat na
palubi.
O Tegetthoffu je treba poudariti, da je v bitkah pri Helgolandu in pri
Visu (1866) preizkusil Dahlerupov slovenski kader. Veliko število odliko-
vanj, ki so jih od njega prejeli predvsem Slovenci – med njimi je bilo tudi
nekaj Celjanov – priča, da je odkril njihovo borbeno sposobnost in da je
ni pozabil do konca življenja. Najbrž je svojemu prijatelju Daublebskemu
prišepnil naj nadalje odpravlja iz mornarice nezanesljivi italijanski kader
in ga nadomešča s Slovenci. Vendar se v prvih dvanajstih letih po njegovi
smrti to še ni uveljavilo. Daublebsky se namreč še ni prebil na vrh morna-
riške lestvice, torej ni mogel odločati o kadrovski politiki.
Leta 1883 je postal Daublebsky komandant mornarice. Takoj na za-
četku poveljevanja je objavil administrativno reformo, ki jo je izdelal že
nekaj let prej kot komandant eskadre. Ker si je z vsemi silami prizadeval
– in končno s pomočjo slovenskih višjih in visokih oficirjev tudi uspel –
da bi Avstrija zgradila novo vojno mornarico v obrambo proti italijanske-
mu imperializmu, ki je odkrito meril na mesto Trst z zaledjem, Istro in
Dalmacijo, je potreboval večje število strojnega in palubskega kadra, ki ga
je sicer že začel ustvarjati Tegetthoff, ki pa še ni dosegel zadovoljivega šte-
vila in zadostne stopnje strokovnosti. Doba Daublebskega, kakor sem že
37 ÖStA, KA, »Conduitliste Verschiede 2. ser. fasc. 27/2188.«
214
