Page 217 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 217
Pomorščaki s celjskega območja (1829–1975)
in uradnikov – ki so začeli svojo kariero v času personalne administraci-
je Daublebskega.
Tu pa je treba poudariti, da je bilo nekaj oficirjev, ki so bili rojeni
drugje, imeli so se pa za Celjane. Tak je bil na primer Peter Salcher, ki je bil
rojen v Trstu. V času Daublebskega je dobil čin kontraadmirala. Bil je pre-
cej časa komandant Vojnopomorske akademije na Reki. Njegova kratka
zgodovina vojnopomorskega šolstva Avstrije s posebnim ozirom na reško
akademijo je sicer precej nebogljena, vendar je obenem prvo tako delo v
historiografiji avstrijskega vojaškega šolstva. Njegov sin Rihard je bil ro-
jen na Reki. Vojnopomorsko akademijo je končal že v času Daublebskega.
Leta 1918 je odšel iz mornarice s činom kapetana korvete. Po vojni se je
prijavil v jugoslovansko vojno mornarico, kjer je bil leta 1931 upokojen kot
kontraadmiral. Umrl je leta 1955 na Sušaku. Pisec tega članka je obiskal
njegovega sina Petra ob enem njegovih občasnih prihodov iz Združenih
držav Amerike. Zatrdil mi je, da se je oče vedno imel za Celjana. Če šteje-
mo ta dva, je imelo Celje kar šest admiralov, torej več kot Maribor, toliko
kot Graz in Celovec skupaj. Po podatkih, ki so trenutno znani, sta jih ime-
la več le Trst in morda Ljubljana (vendar je za poslednjo še nekaj dvomov).
Sledi 15 znanih podoficirjev, in sicer štirje iz palubne stroke, osem
strojnikov, en krmar in dva artilerista. Za palubno stroko so se odločili
Jožef Arzenšek (1886),48 Franc Kotnik (1887)49, Jakob Ivan Polak (1892)50
in Franc Kranjc (1894).51 Vsi štirje so se obvezali za dvanajst let službe, kar
so tudi izvršili, le Polak je svojo obvezo podaljšal na šestnajst let. Zanimivo
je, da so vsi štirje ostali na stopnji nižjega podnarednika (Marsgast) in da
niso kazali nikake volje po nadaljnjem napredovanju.
Precej drugače je s podoficirji strojne stroke. Na stopnji nižjega pod-
narednika (Maschinengast) sta ostala Miroslav Horjak,52 sicer rojen v
Celovcu, pristojen pa v Celje in Oskar Tratnik.53 Oba sta prišla v morna-
rico leta 1895 kot mladeniča stroja. Služila sta še leta 1909. Nadaljnji tri-
je so napredovali do čina podnarednika (Maschinenquartiermeister). To
so bili Jožef Horjak, ki se je prijavil leta 1887, napredoval pa leta 1891,54
48 ÖStA, KA, »Manschaftgrundbuchblätter 3. ser. 247 m 286.«
49 ÖStA, KA, »Manschaftgrundbuchblätter 257 m 85.«
50 ÖStA, KA, »Manschaftgrundbuchblätter 334 m 102.«
51 ÖStA, KA, »Manschaftgrundbuchblätter 238 m 227.«
52 ÖStA, KA, »Manschaftgrundbuchblätter 339 m 253.«
53 ÖStA, KA, »Manschaftgrundbuchblätter 343 m 46.«
54 ÖStA, KA, »Manschaftgrundbuchblätter 256 m 256.«
217
in uradnikov – ki so začeli svojo kariero v času personalne administraci-
je Daublebskega.
Tu pa je treba poudariti, da je bilo nekaj oficirjev, ki so bili rojeni
drugje, imeli so se pa za Celjane. Tak je bil na primer Peter Salcher, ki je bil
rojen v Trstu. V času Daublebskega je dobil čin kontraadmirala. Bil je pre-
cej časa komandant Vojnopomorske akademije na Reki. Njegova kratka
zgodovina vojnopomorskega šolstva Avstrije s posebnim ozirom na reško
akademijo je sicer precej nebogljena, vendar je obenem prvo tako delo v
historiografiji avstrijskega vojaškega šolstva. Njegov sin Rihard je bil ro-
jen na Reki. Vojnopomorsko akademijo je končal že v času Daublebskega.
Leta 1918 je odšel iz mornarice s činom kapetana korvete. Po vojni se je
prijavil v jugoslovansko vojno mornarico, kjer je bil leta 1931 upokojen kot
kontraadmiral. Umrl je leta 1955 na Sušaku. Pisec tega članka je obiskal
njegovega sina Petra ob enem njegovih občasnih prihodov iz Združenih
držav Amerike. Zatrdil mi je, da se je oče vedno imel za Celjana. Če šteje-
mo ta dva, je imelo Celje kar šest admiralov, torej več kot Maribor, toliko
kot Graz in Celovec skupaj. Po podatkih, ki so trenutno znani, sta jih ime-
la več le Trst in morda Ljubljana (vendar je za poslednjo še nekaj dvomov).
Sledi 15 znanih podoficirjev, in sicer štirje iz palubne stroke, osem
strojnikov, en krmar in dva artilerista. Za palubno stroko so se odločili
Jožef Arzenšek (1886),48 Franc Kotnik (1887)49, Jakob Ivan Polak (1892)50
in Franc Kranjc (1894).51 Vsi štirje so se obvezali za dvanajst let službe, kar
so tudi izvršili, le Polak je svojo obvezo podaljšal na šestnajst let. Zanimivo
je, da so vsi štirje ostali na stopnji nižjega podnarednika (Marsgast) in da
niso kazali nikake volje po nadaljnjem napredovanju.
Precej drugače je s podoficirji strojne stroke. Na stopnji nižjega pod-
narednika (Maschinengast) sta ostala Miroslav Horjak,52 sicer rojen v
Celovcu, pristojen pa v Celje in Oskar Tratnik.53 Oba sta prišla v morna-
rico leta 1895 kot mladeniča stroja. Služila sta še leta 1909. Nadaljnji tri-
je so napredovali do čina podnarednika (Maschinenquartiermeister). To
so bili Jožef Horjak, ki se je prijavil leta 1887, napredoval pa leta 1891,54
48 ÖStA, KA, »Manschaftgrundbuchblätter 3. ser. 247 m 286.«
49 ÖStA, KA, »Manschaftgrundbuchblätter 257 m 85.«
50 ÖStA, KA, »Manschaftgrundbuchblätter 334 m 102.«
51 ÖStA, KA, »Manschaftgrundbuchblätter 238 m 227.«
52 ÖStA, KA, »Manschaftgrundbuchblätter 339 m 253.«
53 ÖStA, KA, »Manschaftgrundbuchblätter 343 m 46.«
54 ÖStA, KA, »Manschaftgrundbuchblätter 256 m 256.«
217
