Page 219 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 219
Pomorščaki s celjskega območja (1829–1975)
problemov. Toda mnogi podoficirji in mornarji, ki so prišli na ladje po
tem letu, so ostali v mornarici preko svoje obveze že zaradi priprav na
prvo svetovno vojno. Njihovi personalni listi so bili enostavno preneseni
v naslednjo administracijo. Po vojni pa so bili izročeni državam nasledni-
cam. Celjski personalni listi so bili izročeni Jugoslaviji in z vsemi vrnje-
nimi personalnimi spisi iz časa zadnjih deset let Avstrije so bili izgubljeni
med drugo svetovno vojno. Zato za obdobje med leti 1895 in 1902 raz-
polagamo z izredno majhnim številom virov personalne narave. Za ne-
katera leta jih je ostala slaba polovica, za druga bi jih lahko prešteli na
prste. Tako nam manjka velika večina kadrovskih podatkov za posled-
njih osem let administracije Daublebskega. Na mestu je prepričanje, da
je bilo med njimi tudi precej Celjanov. Zato ne bomo grešili, če prišteje-
mo še vsaj pet podoficirjev. To je izredno previdna ocena. Tako dobimo
približno 35 starešin za dvajsetletne, ki je po administraciji znano po ve-
likem Celovčanu. To pa je bil čas, ko so se začeli Slovenci zavedati svoje
pomembnosti. Izračuni na osnovi ohranjenih virov kažejo, da je napre-
doval vsak peti slovenski mornar, kar pomeni, da smo v tistem času ime-
li po štiri slovenske mornarje na enega slovenskega starešino. Kakor je
bilo že ugotovljeno, velja to pravilo za vse slovensko ozemlje, torej tudi za
Celje. Potemtakem je v času Daublebskega in njegove administracije odšlo
v mornarico nič manj kot 175 Celjanov. Verjetno pa se bo ta številka pre-
cej povečala, ko bodo znani vsi viri. Vse to pomeni tudi, da je od leta 1829,
ko se pojavijo prvi prisilni »prostovoljci«, pa do leta 1902, ko je bil konec
administracije Daublebskega, odšlo v mornarico okoli 520 Celjanov, kar
pomeni nekaj več kot sedem na leto. Zadnja avstrijska personalna admi-
nistracija je za naše namene najbolj kritična. Čeprav je bila ocenjena za
vzorno, si z njo ne moremo kaj prida pomagati. Jugoslaviji izročeni perso-
nalni dokumenti so bili izgubljeni. Redki na Dunaju še ohranjeni ne da-
jejo slike dejanskega stanja. Obstaja sicer seznam izročenih dokumentov,
žal pa za leta 1895 do 1905 ne navaja vedno krajev rojstva oziroma pristoj-
nosti, za vsa ostala leta pa je zadnje napredovanje vedno dvomljivo. Vse
to za podoficirje in moštvo. Za oficirje je stanje nekoliko boljše, ker so na
Dunaju ostale temeljne knjige akademije in s pomočjo letnih šematizmov
(Almanach der K.u.K. Kriegsmarine) lahko rekonstruiramo dejanski po-
tek napredovanj in službovanja. Neugotovljena ostanejo le nekatera nap-
redovanja, ki jih je avstrijska vlada sklenila podati leta 1919, ker niso za-
beležena v temeljnih knjigah.
219
problemov. Toda mnogi podoficirji in mornarji, ki so prišli na ladje po
tem letu, so ostali v mornarici preko svoje obveze že zaradi priprav na
prvo svetovno vojno. Njihovi personalni listi so bili enostavno preneseni
v naslednjo administracijo. Po vojni pa so bili izročeni državam nasledni-
cam. Celjski personalni listi so bili izročeni Jugoslaviji in z vsemi vrnje-
nimi personalnimi spisi iz časa zadnjih deset let Avstrije so bili izgubljeni
med drugo svetovno vojno. Zato za obdobje med leti 1895 in 1902 raz-
polagamo z izredno majhnim številom virov personalne narave. Za ne-
katera leta jih je ostala slaba polovica, za druga bi jih lahko prešteli na
prste. Tako nam manjka velika večina kadrovskih podatkov za posled-
njih osem let administracije Daublebskega. Na mestu je prepričanje, da
je bilo med njimi tudi precej Celjanov. Zato ne bomo grešili, če prišteje-
mo še vsaj pet podoficirjev. To je izredno previdna ocena. Tako dobimo
približno 35 starešin za dvajsetletne, ki je po administraciji znano po ve-
likem Celovčanu. To pa je bil čas, ko so se začeli Slovenci zavedati svoje
pomembnosti. Izračuni na osnovi ohranjenih virov kažejo, da je napre-
doval vsak peti slovenski mornar, kar pomeni, da smo v tistem času ime-
li po štiri slovenske mornarje na enega slovenskega starešino. Kakor je
bilo že ugotovljeno, velja to pravilo za vse slovensko ozemlje, torej tudi za
Celje. Potemtakem je v času Daublebskega in njegove administracije odšlo
v mornarico nič manj kot 175 Celjanov. Verjetno pa se bo ta številka pre-
cej povečala, ko bodo znani vsi viri. Vse to pomeni tudi, da je od leta 1829,
ko se pojavijo prvi prisilni »prostovoljci«, pa do leta 1902, ko je bil konec
administracije Daublebskega, odšlo v mornarico okoli 520 Celjanov, kar
pomeni nekaj več kot sedem na leto. Zadnja avstrijska personalna admi-
nistracija je za naše namene najbolj kritična. Čeprav je bila ocenjena za
vzorno, si z njo ne moremo kaj prida pomagati. Jugoslaviji izročeni perso-
nalni dokumenti so bili izgubljeni. Redki na Dunaju še ohranjeni ne da-
jejo slike dejanskega stanja. Obstaja sicer seznam izročenih dokumentov,
žal pa za leta 1895 do 1905 ne navaja vedno krajev rojstva oziroma pristoj-
nosti, za vsa ostala leta pa je zadnje napredovanje vedno dvomljivo. Vse
to za podoficirje in moštvo. Za oficirje je stanje nekoliko boljše, ker so na
Dunaju ostale temeljne knjige akademije in s pomočjo letnih šematizmov
(Almanach der K.u.K. Kriegsmarine) lahko rekonstruiramo dejanski po-
tek napredovanj in službovanja. Neugotovljena ostanejo le nekatera nap-
redovanja, ki jih je avstrijska vlada sklenila podati leta 1919, ker niso za-
beležena v temeljnih knjigah.
219
