Page 221 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 221
Pomorščaki s celjskega območja (1829–1975)
glavnem za vso Slovenijo. V tej dobi je namreč Avstrija zavirala odhod slo-
venskih fantov v mornarico, ker jih je planirala za kopne fronte v Galiciji,
v Srbiji in na morebitni fronti na italijanski meji, v katero pa glavni vojaš-
ki dejavniki, razen mornarice, niso verjeli. Kljub temu se število mornari-
ških podoficirjev, ki so prihajali iz Slovenije, stalno veča. Ugotavljamo pa,
da pada število navadnih mornarjev na enega starešino. Tako je na pri-
mer za Gorenjsko ugotovljeno, da sta napredovala dva od treh gorenjskih
prostovoljcev. Za Maribor je stanje le malo drugače. Za Posavje smo ugo-
tovili, da je napredoval več kot vsak drugi prostovoljec. Stanje v Celju je še
bolj presenetljivo, kajti v seznamu Jugoslaviji izročenih dokumentov ima-
mo naslednje podatke: v delu seznama, ki je pomanjkljiv, ker navaja samo
imena in rojstne kraje, srečamo 18 celjskih podoficirjev, pri katerih niso
navedene niti stroke, niti čini ali položaji; v drugem seznamu, ki je v pred-
stavljenih točkah popolnejši, dobimo 12 podoficirjev strojne stroke, 6 po-
doficirjev palube, dva artilerijska narednika in enega telegrafista v rangu
podnarednika. Če k temu prištejemo še omenjenih 8 oficirjev in dijaka, ki
je padel v tretjem letniku akademije, imamo 47 celjskih mornariških sta-
rešin nasproti pičlemu številu osmih mornarjev. To pomeni, da bi lahko
bilo še vsaj štirikrat toliko prostovoljcev, če bi vojaške oblasti dopuščale
neoviran odhod v mornarico. To pa tudi pomeni, da je bilo v zadnji mor-
nariški administraciji skoraj sedem celjskih mornariških starešin na ene-
ga celjskega mornarja. K takšnemu stanju komentar pravzaprav ni potre-
ben. Iz Celja je prispel tedaj resnično odličen mornariški kader. Toda tu
nastane vprašanje, ki je značilno za vsa industrijsko razvijajoča se mesta.
Domnevamo namreč, da je v skupini podoficirjev, kjer seznam ne navaja
strok, več kot polovica strojnikov. Če je to res, in skoraj ne more biti dru-
gače, je bilo med prvo svetovno vojno vsaj 25 strojnih podoficirjev iz Celja,
ali več kot polovica vsega mestnega starešinskega kadra. To pa jasno kaže
na usmerjanje kadra v strojno stroko. Usmerjala ga je pa lahko le razvija-
joča se industrija, ki je potrebovala dober strojni kader in ga je najceneje
dobila iz vojaških šol, predvsem pa iz mornarice, kjer je bilo za strojnike
veliko dela in so se s stroji vsakodnevno spoznavali.
Med znanimi strojnimi oficirji, ki so se ponašali, da so iz Celja, ali
vsaj da izhajajo iz celjskih šol, imamo enega višjega štabnega vodnika
(Oberstabsmaschinenwarter) v osebi Antona Kaplje, rojenega leta 1887.
Dalje je tu vodnik (Maschinenwarter) Rudolf Kožuh, ki je bil rojen leta
1893. Sledi pet narednikov (Maschinenmaat). To so bili: Henrik Štalcar,
rojen leta 1890. Maks Šobret, rojen leta 1892, Alojz Dolac, rojen leta 1893,
221
glavnem za vso Slovenijo. V tej dobi je namreč Avstrija zavirala odhod slo-
venskih fantov v mornarico, ker jih je planirala za kopne fronte v Galiciji,
v Srbiji in na morebitni fronti na italijanski meji, v katero pa glavni vojaš-
ki dejavniki, razen mornarice, niso verjeli. Kljub temu se število mornari-
ških podoficirjev, ki so prihajali iz Slovenije, stalno veča. Ugotavljamo pa,
da pada število navadnih mornarjev na enega starešino. Tako je na pri-
mer za Gorenjsko ugotovljeno, da sta napredovala dva od treh gorenjskih
prostovoljcev. Za Maribor je stanje le malo drugače. Za Posavje smo ugo-
tovili, da je napredoval več kot vsak drugi prostovoljec. Stanje v Celju je še
bolj presenetljivo, kajti v seznamu Jugoslaviji izročenih dokumentov ima-
mo naslednje podatke: v delu seznama, ki je pomanjkljiv, ker navaja samo
imena in rojstne kraje, srečamo 18 celjskih podoficirjev, pri katerih niso
navedene niti stroke, niti čini ali položaji; v drugem seznamu, ki je v pred-
stavljenih točkah popolnejši, dobimo 12 podoficirjev strojne stroke, 6 po-
doficirjev palube, dva artilerijska narednika in enega telegrafista v rangu
podnarednika. Če k temu prištejemo še omenjenih 8 oficirjev in dijaka, ki
je padel v tretjem letniku akademije, imamo 47 celjskih mornariških sta-
rešin nasproti pičlemu številu osmih mornarjev. To pomeni, da bi lahko
bilo še vsaj štirikrat toliko prostovoljcev, če bi vojaške oblasti dopuščale
neoviran odhod v mornarico. To pa tudi pomeni, da je bilo v zadnji mor-
nariški administraciji skoraj sedem celjskih mornariških starešin na ene-
ga celjskega mornarja. K takšnemu stanju komentar pravzaprav ni potre-
ben. Iz Celja je prispel tedaj resnično odličen mornariški kader. Toda tu
nastane vprašanje, ki je značilno za vsa industrijsko razvijajoča se mesta.
Domnevamo namreč, da je v skupini podoficirjev, kjer seznam ne navaja
strok, več kot polovica strojnikov. Če je to res, in skoraj ne more biti dru-
gače, je bilo med prvo svetovno vojno vsaj 25 strojnih podoficirjev iz Celja,
ali več kot polovica vsega mestnega starešinskega kadra. To pa jasno kaže
na usmerjanje kadra v strojno stroko. Usmerjala ga je pa lahko le razvija-
joča se industrija, ki je potrebovala dober strojni kader in ga je najceneje
dobila iz vojaških šol, predvsem pa iz mornarice, kjer je bilo za strojnike
veliko dela in so se s stroji vsakodnevno spoznavali.
Med znanimi strojnimi oficirji, ki so se ponašali, da so iz Celja, ali
vsaj da izhajajo iz celjskih šol, imamo enega višjega štabnega vodnika
(Oberstabsmaschinenwarter) v osebi Antona Kaplje, rojenega leta 1887.
Dalje je tu vodnik (Maschinenwarter) Rudolf Kožuh, ki je bil rojen leta
1893. Sledi pet narednikov (Maschinenmaat). To so bili: Henrik Štalcar,
rojen leta 1890. Maks Šobret, rojen leta 1892, Alojz Dolac, rojen leta 1893,
221
