Page 223 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 223
Pomorščaki s celjskega območja (1829–1975)
mo podcenjevati, posebno še zato ne, ker gre za mesto, ki je začelo z indu-
strijskim razvojem dokaj pozno.
Če se sedaj nekoliko ozremo na celjski pomorski kader v Avstriji,
moramo ugotoviti naslednje: 1. Našteli smo šest admiralov, dva
kapetana bojne ladje in po enega kapetana fregate, artilerijskega majorja,
kapetana sodne stroke, polkovnega zdravnika, višjega inženirja, višjega
komisarja in specializiranega profesorja, torej petnajst visokih in višjih
oficirjev in uradnikov, ki sicer niso vsi rojeni v Celju, vendar so Celjani
po pristojnosti ali so pa izšli iz celjskih šol. Dalje smo našteli več nižjih
oficirjev in uradnikov in vrsto podoficirjev. 2. Vsi našteti so napredovali
dokaj redno, nekateri takorekoč vrtoglavo, le redki so primeri počasnega
napredovanja. 3. Za nas je važno, v kakšnem odnosu so bili vsi prizadeti
nasproti našemu narodu. Opazili smo mnogo nemških priimkov, tu in
tam se nam je pokazal kak italijanski in celo poljski priimek. Vendar
eno velja skoraj za vse oficirje in podoficirje: v jezikovno rubriko svojih
personalnih listov so dali vpisati tudi slovenski jezik poleg obvezne
nemščine in italijanščine. Edina izjema je podoficir Egon Figelmiller,
ki je ves čas svojega službovanja »znal samo nemško«. Delna izjema je
kontraadmiral Cigler, ki je v prvih kvalifikacijskih listih vpisal hrvaščino,
že v petem letu službovanja pa je dodal »kranjščino« in jo postavil pred
hrvaški jezik. V personalnih listih podoficirjev so jeziki preprosto našteti,
kakor na primer »nemško, slovensko ali kranjsko, italijansko«; nekate-
ri navajajo še francosko ali špansko. Za večino oficirjev je bilo nekoli-
ko drugače. V jezikovni rubriki najdemo najbolj pogosto takšnele zapi-
se: »Govori in piše dobro nemško in italijansko (italijanščina je bila učni
predmet na akademiji) in po lastni izjavi slovensko (ali kranjsko)«. Celo
admiral Seidensacher je »po lastni izjavi govoril ali pisal kranjsko«. Isto
velja za Triulzija, Vesta, O‘Flannagana in kontraadmirala Zajca-Treffena.
Izjemi sta oba Salcherja, ki slovenščine nista znala, znala pa sta »nekoli-
ko hrvaščine«. Ali je bilo to tedaj »samo moderno«, ali so se ti ljudje začeli
zavedati, da živijo v slovenskem okolju in so hoteli postati del tega druž-
benega okolja, to je za zdaj še težko točno ugotoviti. Gotovo je, da so tisti
oficirji in podoficirji, ki so vpisali slovenski jezik na tretje mesto, ki je bilo
razen za Nemce, Madžare in Italijane, rezervirano za narodni jezik, hoteli
s tem, nekaj povedati. Manj pozornosti je zbujalo, če je kdo vpisal sloven-
ski jezik na četrto ali peto mesto. Kolikor sem mogel slediti, tega ni na-
redil noben Celjan. Našli so se pa predrzneži, ki so naš jezik vpisali pred
obvezno italijanščino. Tak je bil na primer Edvard Račič, ki smo ga imeno-
223
mo podcenjevati, posebno še zato ne, ker gre za mesto, ki je začelo z indu-
strijskim razvojem dokaj pozno.
Če se sedaj nekoliko ozremo na celjski pomorski kader v Avstriji,
moramo ugotoviti naslednje: 1. Našteli smo šest admiralov, dva
kapetana bojne ladje in po enega kapetana fregate, artilerijskega majorja,
kapetana sodne stroke, polkovnega zdravnika, višjega inženirja, višjega
komisarja in specializiranega profesorja, torej petnajst visokih in višjih
oficirjev in uradnikov, ki sicer niso vsi rojeni v Celju, vendar so Celjani
po pristojnosti ali so pa izšli iz celjskih šol. Dalje smo našteli več nižjih
oficirjev in uradnikov in vrsto podoficirjev. 2. Vsi našteti so napredovali
dokaj redno, nekateri takorekoč vrtoglavo, le redki so primeri počasnega
napredovanja. 3. Za nas je važno, v kakšnem odnosu so bili vsi prizadeti
nasproti našemu narodu. Opazili smo mnogo nemških priimkov, tu in
tam se nam je pokazal kak italijanski in celo poljski priimek. Vendar
eno velja skoraj za vse oficirje in podoficirje: v jezikovno rubriko svojih
personalnih listov so dali vpisati tudi slovenski jezik poleg obvezne
nemščine in italijanščine. Edina izjema je podoficir Egon Figelmiller,
ki je ves čas svojega službovanja »znal samo nemško«. Delna izjema je
kontraadmiral Cigler, ki je v prvih kvalifikacijskih listih vpisal hrvaščino,
že v petem letu službovanja pa je dodal »kranjščino« in jo postavil pred
hrvaški jezik. V personalnih listih podoficirjev so jeziki preprosto našteti,
kakor na primer »nemško, slovensko ali kranjsko, italijansko«; nekate-
ri navajajo še francosko ali špansko. Za večino oficirjev je bilo nekoli-
ko drugače. V jezikovni rubriki najdemo najbolj pogosto takšnele zapi-
se: »Govori in piše dobro nemško in italijansko (italijanščina je bila učni
predmet na akademiji) in po lastni izjavi slovensko (ali kranjsko)«. Celo
admiral Seidensacher je »po lastni izjavi govoril ali pisal kranjsko«. Isto
velja za Triulzija, Vesta, O‘Flannagana in kontraadmirala Zajca-Treffena.
Izjemi sta oba Salcherja, ki slovenščine nista znala, znala pa sta »nekoli-
ko hrvaščine«. Ali je bilo to tedaj »samo moderno«, ali so se ti ljudje začeli
zavedati, da živijo v slovenskem okolju in so hoteli postati del tega druž-
benega okolja, to je za zdaj še težko točno ugotoviti. Gotovo je, da so tisti
oficirji in podoficirji, ki so vpisali slovenski jezik na tretje mesto, ki je bilo
razen za Nemce, Madžare in Italijane, rezervirano za narodni jezik, hoteli
s tem, nekaj povedati. Manj pozornosti je zbujalo, če je kdo vpisal sloven-
ski jezik na četrto ali peto mesto. Kolikor sem mogel slediti, tega ni na-
redil noben Celjan. Našli so se pa predrzneži, ki so naš jezik vpisali pred
obvezno italijanščino. Tak je bil na primer Edvard Račič, ki smo ga imeno-
223
