Page 224 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 224
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2
vali med komisarji. Našli so se pa tudi taki, ki so »kranjščino« ali »sloven-
ščino« vpisali na prvo mesto. To so počeli predvsem podoficirji, ki so res-
nično dobro znali samo svojo materinščino. Najboljši dokaz za to so tisti,
ki so ob prihodu v mornarico izjavili, da obvladajo samo slovenski jezik,
čeprav se je kmalu izkazalo, da znajo tudi nekaj nemščine. Osebno sem
prepričan, da gre pri večini Celjanov za zaveden narodni kader. Kajti, kaj
je bilo treba oficirju potrebno podati izjavo, da govori in piše slovensko, če
se ni za slovenščino zavestno opredelil? Pri tem je treba vedeti, da je bila
vojnopomorska akademija na Reki zasnovana kot kovačnica nemštva. Če
so torej oficirji svoj jezik kljub temu ohranjali in ga po lastni »izjavi« dali
vpisati na prvo mesto, moramo ugotoviti, da akademija v svojem ponem-
čevalnem sistemu pri Celjanih ni uspela.
Tako pridemo do začetkov in razvoja jugoslovanskega vojnopomor-
skega kadra. Srbija, ki se je štela med zmagovalce v prvi svetovni vojni,
ni imela mornarice. S tem, da je leta 1918 nastala Jugoslavija, je nasta-
lo tudi vprašanje obrambe dalmatinske obale in ustanovitve mornarice.
Pod pritiskom Italije je bila delitev avstrijske vojne flote izvedena tako,
da je dobila Jugoslavija le nekaj manjših in eno večje vojno plovilo. Vsi
plovni objekti so bili zastarelih tipov. Vendar je to bila podlaga za usta-
novitev vojne mornarice. Ker Jugoslavija ni imela vojnopomorskega ka-
dra, je že leta 1918 in 1919 sprejemala narodno neoporečne oficirje avstrij-
ske vojne mornarice, ki so se izrekli za Jugoslavijo že med vojno. Žal je
sprejela tudi precej takih, ki so postali Hrvati ali Jugoslovani »po kasni-
jem opredeljenju«. Le ti so razvoj mornarice bolj zavirali kot pa pravilno
uravnavali. Tudi med Slovenci se je našel kak tak element. Pri sprejema-
nju v mornarico se je Štajercem zgodila precejšnja krivica. Res je, da je bila
štajerska angažirana na severni meji in na Koroškem, vendar so bili njeni
pomorski oficirji in podoficirji prav tako »narodni«, kakor ostali sloven-
ski mornariški oficirji in podoficirji. Težko je sploh reči, koliko so sprejeli
Slovencev, predvsem podoficirjev. Med celjskim kadrom, ki smo ga ome-
njali zgoraj, najdemo vsaj tri Celjane – najbrž so jih sprejeli nekoliko več.
Toda tudi trije Celjani v jugoslovanski mornarici pomenijo nadaljevanje
kadrovskih vezi tega kraja z morjem. Res so bile te vezi nekam nenarav-
ne, ker smo Slovenci s prvo svetovno vojno zgubili dostop do morja, toda
eden od prvih razlogov za pristop v mornarico je bila pri vseh treh že-
lja po pomorskih pripravah za osvoboditev Slovenskega Primorja, Istre,
Kvarnerskih otokov in italijanske enklave na območju Zadra. Poudarek
pa je bil na Slovenskem Primorju.
224
vali med komisarji. Našli so se pa tudi taki, ki so »kranjščino« ali »sloven-
ščino« vpisali na prvo mesto. To so počeli predvsem podoficirji, ki so res-
nično dobro znali samo svojo materinščino. Najboljši dokaz za to so tisti,
ki so ob prihodu v mornarico izjavili, da obvladajo samo slovenski jezik,
čeprav se je kmalu izkazalo, da znajo tudi nekaj nemščine. Osebno sem
prepričan, da gre pri večini Celjanov za zaveden narodni kader. Kajti, kaj
je bilo treba oficirju potrebno podati izjavo, da govori in piše slovensko, če
se ni za slovenščino zavestno opredelil? Pri tem je treba vedeti, da je bila
vojnopomorska akademija na Reki zasnovana kot kovačnica nemštva. Če
so torej oficirji svoj jezik kljub temu ohranjali in ga po lastni »izjavi« dali
vpisati na prvo mesto, moramo ugotoviti, da akademija v svojem ponem-
čevalnem sistemu pri Celjanih ni uspela.
Tako pridemo do začetkov in razvoja jugoslovanskega vojnopomor-
skega kadra. Srbija, ki se je štela med zmagovalce v prvi svetovni vojni,
ni imela mornarice. S tem, da je leta 1918 nastala Jugoslavija, je nasta-
lo tudi vprašanje obrambe dalmatinske obale in ustanovitve mornarice.
Pod pritiskom Italije je bila delitev avstrijske vojne flote izvedena tako,
da je dobila Jugoslavija le nekaj manjših in eno večje vojno plovilo. Vsi
plovni objekti so bili zastarelih tipov. Vendar je to bila podlaga za usta-
novitev vojne mornarice. Ker Jugoslavija ni imela vojnopomorskega ka-
dra, je že leta 1918 in 1919 sprejemala narodno neoporečne oficirje avstrij-
ske vojne mornarice, ki so se izrekli za Jugoslavijo že med vojno. Žal je
sprejela tudi precej takih, ki so postali Hrvati ali Jugoslovani »po kasni-
jem opredeljenju«. Le ti so razvoj mornarice bolj zavirali kot pa pravilno
uravnavali. Tudi med Slovenci se je našel kak tak element. Pri sprejema-
nju v mornarico se je Štajercem zgodila precejšnja krivica. Res je, da je bila
štajerska angažirana na severni meji in na Koroškem, vendar so bili njeni
pomorski oficirji in podoficirji prav tako »narodni«, kakor ostali sloven-
ski mornariški oficirji in podoficirji. Težko je sploh reči, koliko so sprejeli
Slovencev, predvsem podoficirjev. Med celjskim kadrom, ki smo ga ome-
njali zgoraj, najdemo vsaj tri Celjane – najbrž so jih sprejeli nekoliko več.
Toda tudi trije Celjani v jugoslovanski mornarici pomenijo nadaljevanje
kadrovskih vezi tega kraja z morjem. Res so bile te vezi nekam nenarav-
ne, ker smo Slovenci s prvo svetovno vojno zgubili dostop do morja, toda
eden od prvih razlogov za pristop v mornarico je bila pri vseh treh že-
lja po pomorskih pripravah za osvoboditev Slovenskega Primorja, Istre,
Kvarnerskih otokov in italijanske enklave na območju Zadra. Poudarek
pa je bil na Slovenskem Primorju.
224
