Page 225 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 225
Pomorščaki s celjskega območja (1829–1975)
Edini celjski oficir, ki je bil sprejet v novo mornarico, je bil poroč-
nik bojne ladje Miroslav Štumberger. Decembra 1918 je bil že v Boki
Kotorski. V jugoslovanski mornarici je opravljal razne dolžnosti. Bil je hi-
droaviatičar in podmorničar, torpedist in izumitelj. Bil je med propagato-
ci in ustanovitelji podmorniške flotile skupaj z Vladimirjem Pfeiferjem iz
Leskovca pri Krškem. Zaradi svojega znanja in sposobnosti je postal ne-
varen intrigantskemu in spretnemu, čeprav po sposobnosti dosti slabše-
mu Bogoslavu Ernyju. Zato je moral oditi na druge dolžnosti. Leta 1937 je
dosegel čin kapetana bojne ladje, leto dni kasneje pa je bil na lastno pro-
šnjo upokojen. Njegova pomorska muzejska zbirka se je med tem poveča-
la in izpopolnila. Z vso pravico lahko rečemo, da je oče jugoslovanskega
pomorskega muzealstva.
Med podoficirji avstrijske vojne mornarice, ki so se prijavili v jugo-
slovansko vojno mornarico, sta znana dva celjska dijaka. Prvi je bil pod-
narednik Viljem Vibihal, ki se je prijavil novembra 1918, drugi pa Franjo
Lihteneger, ki se je prijavil decembra istega leta. Oba sta služila do apri-
la 1941 v činu vodnika 1. reda strojne stroke. Vibihal se je vrnil domov bo-
lan, vendar je bil od leta 1943 aktivist Osvobodilne fronte.
Ti trije, zlasti pa Štumberger so bili torej med ljudmi, ki so začeli
vzgajati nov jugoslovanski vojnopomorski kader. Na tem mestu je treba
poudariti, da je bil podoficirski kader, ki so ga vzgajali oficirji, kakor je bil
Miroslav Štumberger in drugi po jugoslovanski miselnosti njemu podob-
ni naši oficirji, odličen.
Oglejmo si najprej nov oficirski kader. Vojnopomorska akademija je
bila v Dubrovniku. Iz celjske gimnazije je odšlo tja devet maturantov, ki
so bili deloma rojeni v Celju, deloma otroci celjskih uradnikov, ki so bivali
drugje, deloma pa priseljenci, ki so živeli v mestu in bližnji okolici. Najprej
se srečamo z Ernestom Blažonom, v Gradcu rojenim Celjanom. V vojno-
pomorsko akademijo je odšel leta 1922. Specializiral se je v torpedomi-
nerski stroki. 31. decembra 1940 je dobil čin kapetana korvete. (Po osvo-
boditvi bil vpoklican v JVM in bil po nekaj letih upokojen kot kapetan
fregate; živi v Celju; še leta 1965 je bil kot violinist član Celjskega godalne-
ga orkestra. Op. ur). Leto dni kasneje je odšel v akademijo Savo Salmič, ki
se je kot oficir specializiral v telegrafiji. Čin poročnika bojne ladje 1. reda
je dobil 11. decembra 1936. Služil je do konca aprilske vojne. Z njim je štu-
diral Jožef Kvac, ki se je najprej specializiral za torpedista, nato pa odšel
v pomorsko aviacijo, kjer je postal pilot izvidnik v činu poročnika bojne
ladje 1. reda. Vojno je dočakal kot vojni hidropilot. Leta 1925 je študij na
225
Edini celjski oficir, ki je bil sprejet v novo mornarico, je bil poroč-
nik bojne ladje Miroslav Štumberger. Decembra 1918 je bil že v Boki
Kotorski. V jugoslovanski mornarici je opravljal razne dolžnosti. Bil je hi-
droaviatičar in podmorničar, torpedist in izumitelj. Bil je med propagato-
ci in ustanovitelji podmorniške flotile skupaj z Vladimirjem Pfeiferjem iz
Leskovca pri Krškem. Zaradi svojega znanja in sposobnosti je postal ne-
varen intrigantskemu in spretnemu, čeprav po sposobnosti dosti slabše-
mu Bogoslavu Ernyju. Zato je moral oditi na druge dolžnosti. Leta 1937 je
dosegel čin kapetana bojne ladje, leto dni kasneje pa je bil na lastno pro-
šnjo upokojen. Njegova pomorska muzejska zbirka se je med tem poveča-
la in izpopolnila. Z vso pravico lahko rečemo, da je oče jugoslovanskega
pomorskega muzealstva.
Med podoficirji avstrijske vojne mornarice, ki so se prijavili v jugo-
slovansko vojno mornarico, sta znana dva celjska dijaka. Prvi je bil pod-
narednik Viljem Vibihal, ki se je prijavil novembra 1918, drugi pa Franjo
Lihteneger, ki se je prijavil decembra istega leta. Oba sta služila do apri-
la 1941 v činu vodnika 1. reda strojne stroke. Vibihal se je vrnil domov bo-
lan, vendar je bil od leta 1943 aktivist Osvobodilne fronte.
Ti trije, zlasti pa Štumberger so bili torej med ljudmi, ki so začeli
vzgajati nov jugoslovanski vojnopomorski kader. Na tem mestu je treba
poudariti, da je bil podoficirski kader, ki so ga vzgajali oficirji, kakor je bil
Miroslav Štumberger in drugi po jugoslovanski miselnosti njemu podob-
ni naši oficirji, odličen.
Oglejmo si najprej nov oficirski kader. Vojnopomorska akademija je
bila v Dubrovniku. Iz celjske gimnazije je odšlo tja devet maturantov, ki
so bili deloma rojeni v Celju, deloma otroci celjskih uradnikov, ki so bivali
drugje, deloma pa priseljenci, ki so živeli v mestu in bližnji okolici. Najprej
se srečamo z Ernestom Blažonom, v Gradcu rojenim Celjanom. V vojno-
pomorsko akademijo je odšel leta 1922. Specializiral se je v torpedomi-
nerski stroki. 31. decembra 1940 je dobil čin kapetana korvete. (Po osvo-
boditvi bil vpoklican v JVM in bil po nekaj letih upokojen kot kapetan
fregate; živi v Celju; še leta 1965 je bil kot violinist član Celjskega godalne-
ga orkestra. Op. ur). Leto dni kasneje je odšel v akademijo Savo Salmič, ki
se je kot oficir specializiral v telegrafiji. Čin poročnika bojne ladje 1. reda
je dobil 11. decembra 1936. Služil je do konca aprilske vojne. Z njim je štu-
diral Jožef Kvac, ki se je najprej specializiral za torpedista, nato pa odšel
v pomorsko aviacijo, kjer je postal pilot izvidnik v činu poročnika bojne
ladje 1. reda. Vojno je dočakal kot vojni hidropilot. Leta 1925 je študij na
225
