Page 227 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 227
Pomorščaki s celjskega območja (1829–1975)
Uspešno se je bavil z ladjedelstvom. Zadnji je inženir-poročnik Drago
Kveder, rojen v Šentjurju, ki je prišel v mornarico šele leta 1939, ko je do-
vršil tehnično fakulteto v Zagrebu. Delal je do konca aprilske vojne, kar
velja tudi za ostale.
Med zdravstvenimi oficirji srečamo dva Celjana. Prvi je bil sanitetni
podpolkovnik dr. Josip Kotnik (rojen v Gradcu). V mornarico je bil sprejet
leta 1926. Zadnji čin je dobil leta 1940. Specializiral se je za rentgenologi-
jo. Služil je do konca aprilske vojne. Drugi je dr. Albert Sentočnik. V mor-
narici je ostal nekaj več kot štiri leta, tj. od 1936 do 1940, ko je na lastno
željo odšel v rezervo.
Iz gornjih podatkov vidimo, da je bilo 15 Celjanov na položaju oficir-
jev. Morda smo katerega izpustili, toda že ta številka nekaj pomeni, po-
sebno če pomislimo na inženirje, ki so študirali ladjedelstvo in ladijsko
strojegradnjo v času, ko Slovenci nismo imeli lastnega dostopa na morje.
Devet navtičnih oficirjev prav tako pomeni veliko. Škoda je, da se je za-
nimanje za vojno pomorstvo v tridesetih letih tako občutno zmanjšalo.
S celjske meščanske šole je prišla vrsta mornariških podoficirjev.
Po pripovedovanju mnogih ljudi, ki smo jih obiskali, je v celjskih in bli-
žnjih tovarnah, kakor je na primer železarna v Štorah, v tridesetih le-
tih in v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni delalo vsaj 120 morna-
riških oficirjev strojne stroke. Našli in popisali smo jih 12, ki so izšli iz
omenjene šole, čeprav niso vsi rojeni Celjani. Toda že ta podatek kaže,
da so bili usmerjeni v strojno stroko mornarice z določenim namenom.
Razvijajoča se industrija je sledila zgledu Avstrije. Že iz Avstrije sem pa
je veljalo, da so bile mornariške podoficirske strojne šole odlične. Zato se
ne smemo čuditi podatkom, ki trdijo, da so mlade ljudi usmerjali v mor-
nariške šole prav industrijci. To velja za Maribor, Kranj, Jesenice, a tudi
za Celje in druga manjša mesta, kjer je bila industrija v razvoju. Res je po-
datek o 120 zaposlenih strojnih podoficirjih v celjski in okoliški industriji
morda nekoliko pretiran. Toda vedeti moramo, da v celjski industriji niso
bili zaposleni, samo celjski podoficirji. Tam so delali Kozjanci, Savinjčani
in drugi odsluženi podoficirji, ki so študirali na strojni šoli mornarice v
Kumboru, ki je veljala za najboljšo v Jugoslaviji. Zabeležili smo lahko nas-
lednje: Alojz Špes, rojen v Vojniku, je odšel v podoficirsko strojno šolo
leta 1923. Služboval je v glavnem na starih plovnih objektih in na rušilcu
»Dubrovnik« vse do razpada Jugoslavije. Ivan Ručigaj, rojen leta 1908 na
Polzeli, se je v Celju izučil za ključavničarja. Kot tak se je leta 1924 prijavil
v mornariško strojno šolo v Kumboru. Po dovršitvi šole je v glavnem plul
227
Uspešno se je bavil z ladjedelstvom. Zadnji je inženir-poročnik Drago
Kveder, rojen v Šentjurju, ki je prišel v mornarico šele leta 1939, ko je do-
vršil tehnično fakulteto v Zagrebu. Delal je do konca aprilske vojne, kar
velja tudi za ostale.
Med zdravstvenimi oficirji srečamo dva Celjana. Prvi je bil sanitetni
podpolkovnik dr. Josip Kotnik (rojen v Gradcu). V mornarico je bil sprejet
leta 1926. Zadnji čin je dobil leta 1940. Specializiral se je za rentgenologi-
jo. Služil je do konca aprilske vojne. Drugi je dr. Albert Sentočnik. V mor-
narici je ostal nekaj več kot štiri leta, tj. od 1936 do 1940, ko je na lastno
željo odšel v rezervo.
Iz gornjih podatkov vidimo, da je bilo 15 Celjanov na položaju oficir-
jev. Morda smo katerega izpustili, toda že ta številka nekaj pomeni, po-
sebno če pomislimo na inženirje, ki so študirali ladjedelstvo in ladijsko
strojegradnjo v času, ko Slovenci nismo imeli lastnega dostopa na morje.
Devet navtičnih oficirjev prav tako pomeni veliko. Škoda je, da se je za-
nimanje za vojno pomorstvo v tridesetih letih tako občutno zmanjšalo.
S celjske meščanske šole je prišla vrsta mornariških podoficirjev.
Po pripovedovanju mnogih ljudi, ki smo jih obiskali, je v celjskih in bli-
žnjih tovarnah, kakor je na primer železarna v Štorah, v tridesetih le-
tih in v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni delalo vsaj 120 morna-
riških oficirjev strojne stroke. Našli in popisali smo jih 12, ki so izšli iz
omenjene šole, čeprav niso vsi rojeni Celjani. Toda že ta podatek kaže,
da so bili usmerjeni v strojno stroko mornarice z določenim namenom.
Razvijajoča se industrija je sledila zgledu Avstrije. Že iz Avstrije sem pa
je veljalo, da so bile mornariške podoficirske strojne šole odlične. Zato se
ne smemo čuditi podatkom, ki trdijo, da so mlade ljudi usmerjali v mor-
nariške šole prav industrijci. To velja za Maribor, Kranj, Jesenice, a tudi
za Celje in druga manjša mesta, kjer je bila industrija v razvoju. Res je po-
datek o 120 zaposlenih strojnih podoficirjih v celjski in okoliški industriji
morda nekoliko pretiran. Toda vedeti moramo, da v celjski industriji niso
bili zaposleni, samo celjski podoficirji. Tam so delali Kozjanci, Savinjčani
in drugi odsluženi podoficirji, ki so študirali na strojni šoli mornarice v
Kumboru, ki je veljala za najboljšo v Jugoslaviji. Zabeležili smo lahko nas-
lednje: Alojz Špes, rojen v Vojniku, je odšel v podoficirsko strojno šolo
leta 1923. Služboval je v glavnem na starih plovnih objektih in na rušilcu
»Dubrovnik« vse do razpada Jugoslavije. Ivan Ručigaj, rojen leta 1908 na
Polzeli, se je v Celju izučil za ključavničarja. Kot tak se je leta 1924 prijavil
v mornariško strojno šolo v Kumboru. Po dovršitvi šole je v glavnem plul
227
