Page 230 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 230
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2
odpeljali v koncentracijsko taborišče Dachau, od koder se je vrnil po osvo-
boditvi. Njegov mornariški čin, tj. vodnik brodarske stroke 1. reda, nas
opozarja, da je bil zrel za oficirski izpit, vendar mu je to preprečila vojna.
Po približni oceni, ki je iz več razlogov blizu resnice, je odšlo iz Celja
v mornarico okoli 60 mladincev z namenom, da bi dovršili to ali ono
mornariško šolo. Ker je bil sistem rekrutiranja mornariškega moštva v
Jugoslaviji popolnoma drugačen, kakor ga poznamo iz Avstrije, ni mogo-
ča primerjava z avstrijskim obdobjem. Toda obdobje med letoma 1918 in
1941, je obdobje, ki ga lahko označimo z besedami »Slovenija brez morja«.
Zveze s severnim Jadranom je prekinila državna meja, ki je od narodne-
ga telesa odtrgala velik del Notranjske in Primorsko z Istro. Za naše lju-
di je bila ta zveza edino naravna. Po prvi svetovni vojni je bilo treba na-
stopiti drugo pot, tj. preko Zagreba ali Karlovca v Šibenik, Divulje, Split,
Dubrovnik, Kumbor, Kotor in Bakar. To so daljše in za slovenske razme-
re nenaravne poti. Vendar se jih niso poslužili samo vojni pomorščaki.
Iz Celja je odšlo v trgovsko-pomorske šole vsaj 10 mladeničev, študira-
li so v Bakru, Dubrovniku in Kotoru. Med njimi lahko naštejemo enega
kapetana dolge plovbe (Franjo Turnšek, rojen leta 1910, izpit položil leta
1936 v Kotoru), dva po- ročnika trgovske mornarice (Slavko Stepančič, ro-
jen leta 1908, izpit naredil leta 1933 v Bakru, in Dušan Benčan, rojen leta
1910, izpit naredil leta 1937 v Dubrovniku), pet diplomiranih strojnikov
(Marijan Juvanc, Viktor Klemenc, Franjo Artnak, Viktor Lojk in Anton
Zagorc), enega diplomanta srednje navtične šole v Bakru, ki ga v kasnej-
ših virih ne najdemo (Radovan Božič, diplomiral leta 1936), in dijaka, ki ga
je vojna presenetila pred diplomo na navtični šoli v Kotoru (Adolf Kolar).
V trgovsko mornarico je kot strojnik odšel tudi vodnik vojne mornari-
ce Vekoslav Gradišnik, ki je bil od leta 1930 strojnik 2. reda na trgovskih
ladjah.
Tu je treba omeniti, da se Celjani med obema svetovnima vojna-
ma prvič pojavijo tudi v trgovsko-pomorskih šolah, da dosegajo čine in
položaje na ladjah in to – ker gre za začetek – v kar dostojnem številu.
Značilno je, da se tudi v trgovskem pomorstvu pojavlja na prvem mestu
strojna stroka. Kot odgovor na vprašanje, zakaj tako, nam je eden od ude-
ležencev NOB, ki je imel opravka s trgovsko mornarico, odgovoril:
»To je dediščina stare Avstrije. Slovenci smo bili znani kot dobri stroj-
niki, najboljši poleg Čehov. Zato ni nič čudnega, če se to pojavlja tudi
v jugoslovanski vojni mornarici in se od tam prenaša na trgovske lad-
je in na trgovsko mornarico sploh.«
230
odpeljali v koncentracijsko taborišče Dachau, od koder se je vrnil po osvo-
boditvi. Njegov mornariški čin, tj. vodnik brodarske stroke 1. reda, nas
opozarja, da je bil zrel za oficirski izpit, vendar mu je to preprečila vojna.
Po približni oceni, ki je iz več razlogov blizu resnice, je odšlo iz Celja
v mornarico okoli 60 mladincev z namenom, da bi dovršili to ali ono
mornariško šolo. Ker je bil sistem rekrutiranja mornariškega moštva v
Jugoslaviji popolnoma drugačen, kakor ga poznamo iz Avstrije, ni mogo-
ča primerjava z avstrijskim obdobjem. Toda obdobje med letoma 1918 in
1941, je obdobje, ki ga lahko označimo z besedami »Slovenija brez morja«.
Zveze s severnim Jadranom je prekinila državna meja, ki je od narodne-
ga telesa odtrgala velik del Notranjske in Primorsko z Istro. Za naše lju-
di je bila ta zveza edino naravna. Po prvi svetovni vojni je bilo treba na-
stopiti drugo pot, tj. preko Zagreba ali Karlovca v Šibenik, Divulje, Split,
Dubrovnik, Kumbor, Kotor in Bakar. To so daljše in za slovenske razme-
re nenaravne poti. Vendar se jih niso poslužili samo vojni pomorščaki.
Iz Celja je odšlo v trgovsko-pomorske šole vsaj 10 mladeničev, študira-
li so v Bakru, Dubrovniku in Kotoru. Med njimi lahko naštejemo enega
kapetana dolge plovbe (Franjo Turnšek, rojen leta 1910, izpit položil leta
1936 v Kotoru), dva po- ročnika trgovske mornarice (Slavko Stepančič, ro-
jen leta 1908, izpit naredil leta 1933 v Bakru, in Dušan Benčan, rojen leta
1910, izpit naredil leta 1937 v Dubrovniku), pet diplomiranih strojnikov
(Marijan Juvanc, Viktor Klemenc, Franjo Artnak, Viktor Lojk in Anton
Zagorc), enega diplomanta srednje navtične šole v Bakru, ki ga v kasnej-
ših virih ne najdemo (Radovan Božič, diplomiral leta 1936), in dijaka, ki ga
je vojna presenetila pred diplomo na navtični šoli v Kotoru (Adolf Kolar).
V trgovsko mornarico je kot strojnik odšel tudi vodnik vojne mornari-
ce Vekoslav Gradišnik, ki je bil od leta 1930 strojnik 2. reda na trgovskih
ladjah.
Tu je treba omeniti, da se Celjani med obema svetovnima vojna-
ma prvič pojavijo tudi v trgovsko-pomorskih šolah, da dosegajo čine in
položaje na ladjah in to – ker gre za začetek – v kar dostojnem številu.
Značilno je, da se tudi v trgovskem pomorstvu pojavlja na prvem mestu
strojna stroka. Kot odgovor na vprašanje, zakaj tako, nam je eden od ude-
ležencev NOB, ki je imel opravka s trgovsko mornarico, odgovoril:
»To je dediščina stare Avstrije. Slovenci smo bili znani kot dobri stroj-
niki, najboljši poleg Čehov. Zato ni nič čudnega, če se to pojavlja tudi
v jugoslovanski vojni mornarici in se od tam prenaša na trgovske lad-
je in na trgovsko mornarico sploh.«
230
