Page 123 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 123
Zibelka integrirane kmečke ekonomije: Kranjska in Goriška (16.–18. stoletje)
so plavili »vso robo iz Hrvaške, pa tudi del robe iz Štajerske in Dolenjske,
proti Ljubljani« (2009–2013, 158). Čolnarjenje je bilo večinoma delo, ki so
ga kmetje »opravljali tedaj, ko niso bili vezani na delo na lastni kmetiji ali
na zemljiškem gospostvu« (Umek 1999, 276). Kmetje so torej dohodke od
kmetijstva kombinirali z dohodki od trgovine in čolnarjenja. Na območju
višnjegorskega deželskega sodišča so dohodke pridobivali tudi od zakupa
mitnic, saj so tu v 16. in 17. stoletju podeželske, »manjše mitnice praviloma
zakupili kmečki ljudje« (Golec 1995, 84).
Območje Ribnice in Kočevja je še posebej poznano po suhorobarski obrti.
Valvasor je za Kočevsko polje zapisal (2009–2013, 218–219), da je tu
najti veliko lepih in velikih vasi; njihovi prebivalci so zelo bogaboje-
či in delovni. Vsi bodisi izdelujejo škatle, stružijo krožnike in sklede,
izdelujejo žlice, rete in sita; tudi sicer delajo še vse mogoče izdelke iz
lesa; svoje izdelke pa tudi raznašajo in razvažajo ne samo po vsej de-
želi, temveč tudi v sosednje dežele; pa svoje izdelke tudi precej daleč
razpošiljajo. Prodajo tudi veliko polhovih kožic.
Tudi v Ribniški dolini je bilo med prebivalci »veliko lončarjev in izdeloval-
cev ret, obročev, skled, krožnikov, škafov, in še vseh mogočih drugih posod
iz lesa, pa strugarjev in mizarjev, ki vozijo in prodajajo svoje izdelke tako
doma po deželi kot tudi v tujini« (Valvasor 2009–2013, 218–219).
Večje zanimanje za suhorobarsko dejavnost je zaznati v etnološki stroki,
ki se je tej temi posvetila predvsem za obdobje 19. in 20 stoletja (Bras 1982;
Drnovšek 2007; glej tudi revijo Slovenski etnograf, letnik 1951), manj pa ga
zasledimo v zgodovinarski stroki in za zgodnejša obdobja. Kljub temu lah-
ko nekatere prvine te dejavnosti orišemo že za obdobje zgodnjega novega
veka. O trgovanju s suho robo priča že sejemska listina iz leta 1492, ko je
cesar Friderik i i i. kočevskim in ribniškim podložnikom podelil privilegij,
ki je veleval, da »smejo trgovati« in da je celo »zaželeno, da trgujejo« s svojo
»živino, platnom in drugim, kar sami vzgajajo in izdelujejo«, ter nasploh z
vsem, »kar prinaša denar«, in sicer »na Hrvaško in druge dežele« (Gradišnik
2012, 13). Namen privilegija je bil doseči, da bi si na Kočevskem opomogli
od turških vpadov. Ta privilegij je postal osnova tamkajšnjega krošnjarstva
(Otorepec 1982, 83).
V 16. stoletju je bilo trgovanje z lesnimi izdelki že tako razširjeno, da ga
je oblast želela obdavčiti. Sčasoma se je iz prvotne stroke razširilo več bolj
specializiranih panog, kot so škafarstvo, žličarstvo, posodarstvo idr. (Trošt
1950–1951, 36–37). Suhorobarji so svoje izdelke prodajali kot krošnjarji, to
121
so plavili »vso robo iz Hrvaške, pa tudi del robe iz Štajerske in Dolenjske,
proti Ljubljani« (2009–2013, 158). Čolnarjenje je bilo večinoma delo, ki so
ga kmetje »opravljali tedaj, ko niso bili vezani na delo na lastni kmetiji ali
na zemljiškem gospostvu« (Umek 1999, 276). Kmetje so torej dohodke od
kmetijstva kombinirali z dohodki od trgovine in čolnarjenja. Na območju
višnjegorskega deželskega sodišča so dohodke pridobivali tudi od zakupa
mitnic, saj so tu v 16. in 17. stoletju podeželske, »manjše mitnice praviloma
zakupili kmečki ljudje« (Golec 1995, 84).
Območje Ribnice in Kočevja je še posebej poznano po suhorobarski obrti.
Valvasor je za Kočevsko polje zapisal (2009–2013, 218–219), da je tu
najti veliko lepih in velikih vasi; njihovi prebivalci so zelo bogaboje-
či in delovni. Vsi bodisi izdelujejo škatle, stružijo krožnike in sklede,
izdelujejo žlice, rete in sita; tudi sicer delajo še vse mogoče izdelke iz
lesa; svoje izdelke pa tudi raznašajo in razvažajo ne samo po vsej de-
želi, temveč tudi v sosednje dežele; pa svoje izdelke tudi precej daleč
razpošiljajo. Prodajo tudi veliko polhovih kožic.
Tudi v Ribniški dolini je bilo med prebivalci »veliko lončarjev in izdeloval-
cev ret, obročev, skled, krožnikov, škafov, in še vseh mogočih drugih posod
iz lesa, pa strugarjev in mizarjev, ki vozijo in prodajajo svoje izdelke tako
doma po deželi kot tudi v tujini« (Valvasor 2009–2013, 218–219).
Večje zanimanje za suhorobarsko dejavnost je zaznati v etnološki stroki,
ki se je tej temi posvetila predvsem za obdobje 19. in 20 stoletja (Bras 1982;
Drnovšek 2007; glej tudi revijo Slovenski etnograf, letnik 1951), manj pa ga
zasledimo v zgodovinarski stroki in za zgodnejša obdobja. Kljub temu lah-
ko nekatere prvine te dejavnosti orišemo že za obdobje zgodnjega novega
veka. O trgovanju s suho robo priča že sejemska listina iz leta 1492, ko je
cesar Friderik i i i. kočevskim in ribniškim podložnikom podelil privilegij,
ki je veleval, da »smejo trgovati« in da je celo »zaželeno, da trgujejo« s svojo
»živino, platnom in drugim, kar sami vzgajajo in izdelujejo«, ter nasploh z
vsem, »kar prinaša denar«, in sicer »na Hrvaško in druge dežele« (Gradišnik
2012, 13). Namen privilegija je bil doseči, da bi si na Kočevskem opomogli
od turških vpadov. Ta privilegij je postal osnova tamkajšnjega krošnjarstva
(Otorepec 1982, 83).
V 16. stoletju je bilo trgovanje z lesnimi izdelki že tako razširjeno, da ga
je oblast želela obdavčiti. Sčasoma se je iz prvotne stroke razširilo več bolj
specializiranih panog, kot so škafarstvo, žličarstvo, posodarstvo idr. (Trošt
1950–1951, 36–37). Suhorobarji so svoje izdelke prodajali kot krošnjarji, to
121
