Page 118 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 118
ksander Panjek in Ines Beguš
s tovorom vred. [. . .] V bližini beneške meje dajo kmetom zemljiški
gospodje za denar dovolilnice, kakor da bi šlo za hišne potrebe. Tako
priženo kmetje vole in drobnico, ne da bi plačali mitnine, ponoči pa
tihotapijo živino preko gora na Beneško. Blaga, ki ga prineso kmetje
v zameno iz Benečije, ne prodajajo samo v deželi pri svojih domovih
in neposredno pred mestnimi vrati, marveč ga tovorijo dalje v tretjo
ali četrto deželo.
Za tihotapljenje je veljalo že izogibanje predpisanim trgovskim potem,
s čimer so se tovorniki izmikali plačilu mitnin in carin. Iz Kranjske preko
Vipavske doline in Krasa na Goriško ter s Krasa v Tržič (na beneškem oze-
mlju) so na ta način tihotapili vino, žito in živino (Panjek 2002a, 221–222;
2015, 102). V smeri proti morju se je tihotapstvo razmahnilo po uveljavitvi
tržaške prisilne poti in ukrepov, s katerimi je država uredila način plače-
vanja mitnin in predpisov na postajah v Ložu, na Planini, v Postojni ter
Podkraju v smeri proti Tržaškemu zalivu in okrepila nadzor na poteh ter
sejmih s cestnimi patruljami (»iblajtarji« – nem. Überreiter). Kmečki trgov-
ci so se ukrepom in nasilnim »iblajtarjem« upirali tako, da so se posluževali
drugih, neobičajnih poti in se tako izogibali mitnic oziroma so slednje pre-
hajali nasilno (Gestrin 1963, 78–79; 1965, 81–82; 1991, 277; Vilfan 1963, 2–4;
Panjek 2002a, 162–163).
Na koncu se vrnimo h gozdovom. V notranjskih gozdovih so kmetje lo-
vili tudi polhe. O lovu na polhe na Javorniku nam priča delo naravoslovca
Franza Antona Steinberga iz leta 1758. Po njegovih besedah je kmetom pol-
hovo krzno prinašalo velike dobičke (Baš 1981–83, 44):
Polšje kože prinašajo zelo dober profit; prodajajo jih krznarjem, ki
jih izdelajo in šivajo v četverokotne tablice ter jih prodajajo v veli-
kih količinah [. . .], pošiljajo jih tudi v tuje dežele. Tukajšnji deželani
jih poleg škorpijonovega olja in drugega drobnega blaga pošiljajo na
Holandsko, od koder jih prodajajo celo v Indijo. Ker so ti polhi zelo
mastni, razpustijo kmetje njihovo mast, meso pa uživajo z zeljem in
repo.
Tudi v gozdovih »Srednje Kranjske« (vzhodne Notranjske) so, tako kot
v javorniških gozdovih, že v 17. stoletju kmetje lovili polhe, njihove kožice
pa so »nosili v zelo oddaljene dežele kot na primer v Holandijo ter celo v
Anglijo in Španijo« (Valvasor 2009–2013, 211).
Kraški les je predstavljal blago, po katerem je povpraševanje prihajalo
116
s tovorom vred. [. . .] V bližini beneške meje dajo kmetom zemljiški
gospodje za denar dovolilnice, kakor da bi šlo za hišne potrebe. Tako
priženo kmetje vole in drobnico, ne da bi plačali mitnine, ponoči pa
tihotapijo živino preko gora na Beneško. Blaga, ki ga prineso kmetje
v zameno iz Benečije, ne prodajajo samo v deželi pri svojih domovih
in neposredno pred mestnimi vrati, marveč ga tovorijo dalje v tretjo
ali četrto deželo.
Za tihotapljenje je veljalo že izogibanje predpisanim trgovskim potem,
s čimer so se tovorniki izmikali plačilu mitnin in carin. Iz Kranjske preko
Vipavske doline in Krasa na Goriško ter s Krasa v Tržič (na beneškem oze-
mlju) so na ta način tihotapili vino, žito in živino (Panjek 2002a, 221–222;
2015, 102). V smeri proti morju se je tihotapstvo razmahnilo po uveljavitvi
tržaške prisilne poti in ukrepov, s katerimi je država uredila način plače-
vanja mitnin in predpisov na postajah v Ložu, na Planini, v Postojni ter
Podkraju v smeri proti Tržaškemu zalivu in okrepila nadzor na poteh ter
sejmih s cestnimi patruljami (»iblajtarji« – nem. Überreiter). Kmečki trgov-
ci so se ukrepom in nasilnim »iblajtarjem« upirali tako, da so se posluževali
drugih, neobičajnih poti in se tako izogibali mitnic oziroma so slednje pre-
hajali nasilno (Gestrin 1963, 78–79; 1965, 81–82; 1991, 277; Vilfan 1963, 2–4;
Panjek 2002a, 162–163).
Na koncu se vrnimo h gozdovom. V notranjskih gozdovih so kmetje lo-
vili tudi polhe. O lovu na polhe na Javorniku nam priča delo naravoslovca
Franza Antona Steinberga iz leta 1758. Po njegovih besedah je kmetom pol-
hovo krzno prinašalo velike dobičke (Baš 1981–83, 44):
Polšje kože prinašajo zelo dober profit; prodajajo jih krznarjem, ki
jih izdelajo in šivajo v četverokotne tablice ter jih prodajajo v veli-
kih količinah [. . .], pošiljajo jih tudi v tuje dežele. Tukajšnji deželani
jih poleg škorpijonovega olja in drugega drobnega blaga pošiljajo na
Holandsko, od koder jih prodajajo celo v Indijo. Ker so ti polhi zelo
mastni, razpustijo kmetje njihovo mast, meso pa uživajo z zeljem in
repo.
Tudi v gozdovih »Srednje Kranjske« (vzhodne Notranjske) so, tako kot
v javorniških gozdovih, že v 17. stoletju kmetje lovili polhe, njihove kožice
pa so »nosili v zelo oddaljene dežele kot na primer v Holandijo ter celo v
Anglijo in Španijo« (Valvasor 2009–2013, 211).
Kraški les je predstavljal blago, po katerem je povpraševanje prihajalo
116
