Page 122 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 122
ksander Panjek in Ines Beguš
županov prejemek devet lir pomenil 46,2 litra pšenice, s katero bi se lahko
posameznik z belim kruhom prehranjeval kar 57 dni. Ena lira za malico
pa je pomenila 5,1 litra pšenice. S tako malico bi lahko posameznik svojim
prehranskim potrebam zadostil s pšenico za več kot tri dni in z vinom za
cel teden (Panjek 2023).
Dolenjska
Tudi Dolenjska je bila v novem veku vinoroden okoliš (Granda 2005, 287).
Tu so kmetje obdelovali vinograde bodisi kot podložniki bodisi kot zaku-
pniki gorskih vinogradov, za katere so plačevali v naravi ali denarju. S širje-
njem prebivalstva v 16. stoletju srečamo še več vrst podeželskega prebival-
stva, tudi kajžarje ter gostače, »med katerimi je nekaj takih, ki so zapustili
hube, prodali svoja kupna zemljišča in nato stanujejo pri drugih kmetih ter
trgujejo s platnom in drugim« (Vilfan 1952, 112). Za marsikaterega kmeta
sta vinogradništvo in vinarstvo dobila značaj specializacije.
Na Dolenjskem je Valvasor posebej omenil suhorobarsko obrt na obmo-
čju Ribnice in Kočevja ter tovorništvo preko Cerknice proti Ljubljani in tudi
proti morju. Sicer na Dolenjskem niso tovorili samo po kopnem, ampak so
tudi plavili po reki Savi, po kateri je tovor prihajal iz Štajerske, Dolenjske
in Hrvaške. Na prostoru med vzhodno Notranjsko in Dolenjsko je zaznal
veliko tovornikov, rokodelcev in trgovcev, ki so trgovali s platnom, z volmi
in drugo živino, medom ter s polšjimi kožicami (Valvasor 2009–2013, 174,
188–192, 223).
Valvasor je na Dolenjskem, tako kot na Gorenjskem, zaznal tudi vasi,
specializirane v eni izmed dejavnosti. V vasici Šmartno na primer omenja,
da so »samo 4 kmečke hube, vendar so vse razdeljene v majhne hišice in
prebivalcev je nad sto; med njimi je veliko tovornikov in vseh mogočih ro-
kodelcev, ki človeku naredijo vse, kar zahteva. Zlasti je tu veliko usnjarjev,
ki izdelujejo črno usnje«. Drugi primer je kraj Perišče, ki je ime dobilo prav
zaradi »peric, in žensk, ki belijo perilo in hodijo vsak teden v Ljubljano po
umazano platno ter ga operejo. V vasi pa obelijo tudi veliko platnenega bla-
ga in platnene preje« (Valvasor 2009–2013, 180–181).
Kot lahko vidimo iz Valvasorjevih opisov, sta bila na obravnavanem ob-
močju izredno dejavna obrt in tovorništvo. Iz Novega mesta je preko Rašice
vodila prometnica proti Notranjski. Še pomembnejša prometna povezava
je ravno tako potekala preko Novega mesta, in sicer iz Ljubljane proti Za-
grebu (Gestrin 1991, 105–106; Kosi 1998, 235), podložniki iz Bele Krajine in
Kočevskega pa so se vključevali v kmečko trgovino proti Reki (Gestrin 1972,
57). Kot omenja Valvasor, je trgovina potekala tudi po reki Savi, po kateri
120
županov prejemek devet lir pomenil 46,2 litra pšenice, s katero bi se lahko
posameznik z belim kruhom prehranjeval kar 57 dni. Ena lira za malico
pa je pomenila 5,1 litra pšenice. S tako malico bi lahko posameznik svojim
prehranskim potrebam zadostil s pšenico za več kot tri dni in z vinom za
cel teden (Panjek 2023).
Dolenjska
Tudi Dolenjska je bila v novem veku vinoroden okoliš (Granda 2005, 287).
Tu so kmetje obdelovali vinograde bodisi kot podložniki bodisi kot zaku-
pniki gorskih vinogradov, za katere so plačevali v naravi ali denarju. S širje-
njem prebivalstva v 16. stoletju srečamo še več vrst podeželskega prebival-
stva, tudi kajžarje ter gostače, »med katerimi je nekaj takih, ki so zapustili
hube, prodali svoja kupna zemljišča in nato stanujejo pri drugih kmetih ter
trgujejo s platnom in drugim« (Vilfan 1952, 112). Za marsikaterega kmeta
sta vinogradništvo in vinarstvo dobila značaj specializacije.
Na Dolenjskem je Valvasor posebej omenil suhorobarsko obrt na obmo-
čju Ribnice in Kočevja ter tovorništvo preko Cerknice proti Ljubljani in tudi
proti morju. Sicer na Dolenjskem niso tovorili samo po kopnem, ampak so
tudi plavili po reki Savi, po kateri je tovor prihajal iz Štajerske, Dolenjske
in Hrvaške. Na prostoru med vzhodno Notranjsko in Dolenjsko je zaznal
veliko tovornikov, rokodelcev in trgovcev, ki so trgovali s platnom, z volmi
in drugo živino, medom ter s polšjimi kožicami (Valvasor 2009–2013, 174,
188–192, 223).
Valvasor je na Dolenjskem, tako kot na Gorenjskem, zaznal tudi vasi,
specializirane v eni izmed dejavnosti. V vasici Šmartno na primer omenja,
da so »samo 4 kmečke hube, vendar so vse razdeljene v majhne hišice in
prebivalcev je nad sto; med njimi je veliko tovornikov in vseh mogočih ro-
kodelcev, ki človeku naredijo vse, kar zahteva. Zlasti je tu veliko usnjarjev,
ki izdelujejo črno usnje«. Drugi primer je kraj Perišče, ki je ime dobilo prav
zaradi »peric, in žensk, ki belijo perilo in hodijo vsak teden v Ljubljano po
umazano platno ter ga operejo. V vasi pa obelijo tudi veliko platnenega bla-
ga in platnene preje« (Valvasor 2009–2013, 180–181).
Kot lahko vidimo iz Valvasorjevih opisov, sta bila na obravnavanem ob-
močju izredno dejavna obrt in tovorništvo. Iz Novega mesta je preko Rašice
vodila prometnica proti Notranjski. Še pomembnejša prometna povezava
je ravno tako potekala preko Novega mesta, in sicer iz Ljubljane proti Za-
grebu (Gestrin 1991, 105–106; Kosi 1998, 235), podložniki iz Bele Krajine in
Kočevskega pa so se vključevali v kmečko trgovino proti Reki (Gestrin 1972,
57). Kot omenja Valvasor, je trgovina potekala tudi po reki Savi, po kateri
120
