Page 119 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 119
Zibelka integrirane kmečke ekonomije: Kranjska in Goriška (16.–18. stoletje)
predvsem iz bližnjih mest, v času rasti v 18. stoletju pa še posebej Trsta.
V omenjeno mesto so v 18. stoletju in še pred tem prihajali vaščani iz bli-
žnjih kraških gospostev z lesom za kurjavo, gradnjo in trte (Gestrin 1965,
195; Panjek 2015, 109–110). A kot je pokazal Miroslav Pahor, kmetje niso le
dobavljali surovega lesa, temveč so proizvajali posebne oblike in polizdelke
za ladjedelnice. Že Valvasor je zabeležil (2009–13, 265), kako se je v zgornji
Pivki veliko prebivalcev preživljalo z lesom, ki so ga vozili do morja, kjer so
iz njega izdelovali »vse mogoče reči, potrebne za velike ladje«.
Zlasti na primeru Senožeč je Pahor nanizal celo vrsto dejavnosti, poliz-
delkov in izdelkov, s katerimi se je kmečko prebivalstvo vključevalo v po-
morsko ekonomijo. V vseh primerih gre za dejavnosti, ki so jih kmečka
gospodinjstva izvajala ob kmetovanju in s katerimi so pridobivala bolj ali
manj pomemben del družinskih dohodkov. To so za Pahorja pomembni do-
kazi o povezanosti slovenskega kmečkega človeka z morjem, ki je segala tja
do predalpskega in alpskega sveta, zlasti na Gorenjskem, z železarstvom, s
platnarstvom, smolarstvom in z izdelovanjem voska. Pahor je v Senožečah
in v Povirju odkril, da so kmetje v 19. stoletju in na začetku 20. stoletja les
sekali in tudi tesali po naročilu. Sposobnost kmeta, da po naročilu in po
načrtih pripravi gradbeni material za plovila, po Pahorjevem mnenju ka-
že na dva vidika. Prvi je ta, da je za vključitev v ladjedelniško panogo kot
dobavitelj surovin in polizdelkov potrebno znanje, povezano s kakovostjo
lesa glede na zahteve ladjedelstva in pomorstva. Na drugi strani izdelova-
nje sestavnih delov ladij po naročilu in tudi po načrtih naročnika ter seveda
za plačilo po Pahorjevi presoji nakazuje, da raven vključenosti v proces gra-
dnje presega zgolj dobavitelja surovine, in da kmet v njej nastopa kot po-
dizvajalec oz. poslovni sodelavec, kooperant v ladjedelništvu. Kmetje na
Krasu in na Notranjskem so bili dovolj spretni, da so izbirali drevesa in ve-
je s pravimi krivinami, potrebnimi za gradnjo ladij, in so bili sposobni celo
prevažati debla za jambore ogromnih dimenzij. Daljša so lahko dosegla 50
metrov, a največje, ki se je ohranilo tudi v lokalnem ustnem izročilu, je bi-
la »pošast«, ki je merila 64 metrov. Celotna kompozicija s štirimi pari konj
je v dolžino dosegla 78 metrov in je bila leta 1894 prepeljana približno 80
kilometrov, iz vasi Rakitna na Notranjskem v tržaško ladjedelnico (Pahor
1976, 106; 1977, 37–39; Pahor in Hajnal 1981).
Pahor je izrazil mnenje, da so ta znanja in dejavnosti starejšega izvora,
kar je mogoče potrditi, čeprav je izdelava lesenih gradbenih elementov za
ladjedelstvo nedvomno postala aktualnejša po začetku razvoja pristaniške-
ga mesta Trst v 18. stoletju in pozneje. Tržaški plemič je leta 1724 izjavil
takole (Babudieri 1986, 52–54):
117
predvsem iz bližnjih mest, v času rasti v 18. stoletju pa še posebej Trsta.
V omenjeno mesto so v 18. stoletju in še pred tem prihajali vaščani iz bli-
žnjih kraških gospostev z lesom za kurjavo, gradnjo in trte (Gestrin 1965,
195; Panjek 2015, 109–110). A kot je pokazal Miroslav Pahor, kmetje niso le
dobavljali surovega lesa, temveč so proizvajali posebne oblike in polizdelke
za ladjedelnice. Že Valvasor je zabeležil (2009–13, 265), kako se je v zgornji
Pivki veliko prebivalcev preživljalo z lesom, ki so ga vozili do morja, kjer so
iz njega izdelovali »vse mogoče reči, potrebne za velike ladje«.
Zlasti na primeru Senožeč je Pahor nanizal celo vrsto dejavnosti, poliz-
delkov in izdelkov, s katerimi se je kmečko prebivalstvo vključevalo v po-
morsko ekonomijo. V vseh primerih gre za dejavnosti, ki so jih kmečka
gospodinjstva izvajala ob kmetovanju in s katerimi so pridobivala bolj ali
manj pomemben del družinskih dohodkov. To so za Pahorja pomembni do-
kazi o povezanosti slovenskega kmečkega človeka z morjem, ki je segala tja
do predalpskega in alpskega sveta, zlasti na Gorenjskem, z železarstvom, s
platnarstvom, smolarstvom in z izdelovanjem voska. Pahor je v Senožečah
in v Povirju odkril, da so kmetje v 19. stoletju in na začetku 20. stoletja les
sekali in tudi tesali po naročilu. Sposobnost kmeta, da po naročilu in po
načrtih pripravi gradbeni material za plovila, po Pahorjevem mnenju ka-
že na dva vidika. Prvi je ta, da je za vključitev v ladjedelniško panogo kot
dobavitelj surovin in polizdelkov potrebno znanje, povezano s kakovostjo
lesa glede na zahteve ladjedelstva in pomorstva. Na drugi strani izdelova-
nje sestavnih delov ladij po naročilu in tudi po načrtih naročnika ter seveda
za plačilo po Pahorjevi presoji nakazuje, da raven vključenosti v proces gra-
dnje presega zgolj dobavitelja surovine, in da kmet v njej nastopa kot po-
dizvajalec oz. poslovni sodelavec, kooperant v ladjedelništvu. Kmetje na
Krasu in na Notranjskem so bili dovolj spretni, da so izbirali drevesa in ve-
je s pravimi krivinami, potrebnimi za gradnjo ladij, in so bili sposobni celo
prevažati debla za jambore ogromnih dimenzij. Daljša so lahko dosegla 50
metrov, a največje, ki se je ohranilo tudi v lokalnem ustnem izročilu, je bi-
la »pošast«, ki je merila 64 metrov. Celotna kompozicija s štirimi pari konj
je v dolžino dosegla 78 metrov in je bila leta 1894 prepeljana približno 80
kilometrov, iz vasi Rakitna na Notranjskem v tržaško ladjedelnico (Pahor
1976, 106; 1977, 37–39; Pahor in Hajnal 1981).
Pahor je izrazil mnenje, da so ta znanja in dejavnosti starejšega izvora,
kar je mogoče potrditi, čeprav je izdelava lesenih gradbenih elementov za
ladjedelstvo nedvomno postala aktualnejša po začetku razvoja pristaniške-
ga mesta Trst v 18. stoletju in pozneje. Tržaški plemič je leta 1724 izjavil
takole (Babudieri 1986, 52–54):
117
