Page 120 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 120
ksander Panjek in Ines Beguš
Kdo pa je sploh lahko bolj vešč gozda kot kmet, ki se je v njem rodil,
ki nikoli ne počne druge dejavnosti, kot da seka, bodisi za popravi-
lo domovanja, za vozove in druge potrebe. Poleg tega, odkar obstaja
tržaški pristan, je vedno obstajala tudi ladjedelnica [škver], kjer se je
vselej gradil kakšen čoln ali ladja, in nikakor ni znano, da bi se upo-
rabljal kak drug les od tistega, ki so ga prinašali kmetje iz omenjenih
gospostev [Senožeče, Švarcenek in Podgrad]. Zaradi tega se med nji-
mi vedno najdejo ljudje, ki so dobro vešči tega poklica, tako da tudi
sam izmed svojih podložnikov, ki so res maloštevilni, lahko naštejem
preko 20, ki so se vedno posvečali izdelavi vseh vrst lesa za kakršno
koli ladjo, ki se lahko najde tu v Trstu in v bližini. [. . .] Če so ti kmetje
tega sposobni, prav gotovo ni med njimi niti enega, ki ne bi odlično
poznal razlike med cerom in gradnom, ki ne bi vedel, kateri je zanič,
če se nahaja na vetrovni legi ali ko je star in črviv, ki ne bi poznal pra-
vega časa za sečnjo, kar strogo upoštevajo. Na tej podlagi je mogoče
razumeti, da je pravo poznavanje lesa absolutno iskati pri kmetu.
To potrjuje Pahorjevo tezo o vključenosti kraških kmetov v ladjedelsko
panogo kakor tudi njegovo mnenje, da je ta pojav starejšega izvora. Z mor-
jem je povezana tudi druga dejavnost, s katero so se ukvarjali prebivalci
obalnega dela Krasa. Tu obravnavano območje zajema obalo devinskega
gospostva, ki je pripadalo Kranjski. Gospostvo Devin je prejemalo znatne
prihodke od ribolova. »Ta je bil zelo bogat« in se je lahko izvajal samo z
dovoljenjem gospostva (Panjek 2004, 34). Leta 1637 so komorni cenilci za-
beležili, da je na račun ribolova v morju gospod prejemal 936 (verjetno be-
neških) funtov rib, za ribolov v Timavi pa še 200 funtov, kar skupaj znese
okoli 340 kilogramov rib. S to dejavnostjo so se najbrž ukvarjali zlasti pre-
bivalci Štivana in Devina ter Nabrežine. Zlasti v prvih dveh naseljih je bilo
kmetovalcev malo, lahko pa predpostavljamo, da je marsikateri »ribič«, ki
ga omenjajo komisarji, to dejavnost kombiniral z obdelovanjem vsaj kake-
ga manjšega zemljišča. Ribištvo je bilo plačljivo tudi v gospostvu Rihem-
berk v goriški grofiji. Leta 1573 se omenja v reki Vipavi, v Branici in »v rib-
niku pod Bačarjevim mlinom in do koder sega sodno območje«. Zanimivo
je, da je ta dejavnost navedena tudi v statutu »komuna ali tabora« (vasi) Ri-
hemberk iz leta 1556, in sicer med prepovedanimi dejavnostmi na nedeljo
in praznične dni, med katerimi poleg gospodinjskih opravil najdemo vrsto
kmečkih neagrarnih dejavnosti, ki so nam že poznane. Prepovedano je bilo
opravljati katero koli delo, naj bo s prevažanjem, z nošenjem ali s tovorje-
njem, z ribarjenjem ali s streljanjem v gozdovih (Panjek 2018c). Ribištvo je
118
Kdo pa je sploh lahko bolj vešč gozda kot kmet, ki se je v njem rodil,
ki nikoli ne počne druge dejavnosti, kot da seka, bodisi za popravi-
lo domovanja, za vozove in druge potrebe. Poleg tega, odkar obstaja
tržaški pristan, je vedno obstajala tudi ladjedelnica [škver], kjer se je
vselej gradil kakšen čoln ali ladja, in nikakor ni znano, da bi se upo-
rabljal kak drug les od tistega, ki so ga prinašali kmetje iz omenjenih
gospostev [Senožeče, Švarcenek in Podgrad]. Zaradi tega se med nji-
mi vedno najdejo ljudje, ki so dobro vešči tega poklica, tako da tudi
sam izmed svojih podložnikov, ki so res maloštevilni, lahko naštejem
preko 20, ki so se vedno posvečali izdelavi vseh vrst lesa za kakršno
koli ladjo, ki se lahko najde tu v Trstu in v bližini. [. . .] Če so ti kmetje
tega sposobni, prav gotovo ni med njimi niti enega, ki ne bi odlično
poznal razlike med cerom in gradnom, ki ne bi vedel, kateri je zanič,
če se nahaja na vetrovni legi ali ko je star in črviv, ki ne bi poznal pra-
vega časa za sečnjo, kar strogo upoštevajo. Na tej podlagi je mogoče
razumeti, da je pravo poznavanje lesa absolutno iskati pri kmetu.
To potrjuje Pahorjevo tezo o vključenosti kraških kmetov v ladjedelsko
panogo kakor tudi njegovo mnenje, da je ta pojav starejšega izvora. Z mor-
jem je povezana tudi druga dejavnost, s katero so se ukvarjali prebivalci
obalnega dela Krasa. Tu obravnavano območje zajema obalo devinskega
gospostva, ki je pripadalo Kranjski. Gospostvo Devin je prejemalo znatne
prihodke od ribolova. »Ta je bil zelo bogat« in se je lahko izvajal samo z
dovoljenjem gospostva (Panjek 2004, 34). Leta 1637 so komorni cenilci za-
beležili, da je na račun ribolova v morju gospod prejemal 936 (verjetno be-
neških) funtov rib, za ribolov v Timavi pa še 200 funtov, kar skupaj znese
okoli 340 kilogramov rib. S to dejavnostjo so se najbrž ukvarjali zlasti pre-
bivalci Štivana in Devina ter Nabrežine. Zlasti v prvih dveh naseljih je bilo
kmetovalcev malo, lahko pa predpostavljamo, da je marsikateri »ribič«, ki
ga omenjajo komisarji, to dejavnost kombiniral z obdelovanjem vsaj kake-
ga manjšega zemljišča. Ribištvo je bilo plačljivo tudi v gospostvu Rihem-
berk v goriški grofiji. Leta 1573 se omenja v reki Vipavi, v Branici in »v rib-
niku pod Bačarjevim mlinom in do koder sega sodno območje«. Zanimivo
je, da je ta dejavnost navedena tudi v statutu »komuna ali tabora« (vasi) Ri-
hemberk iz leta 1556, in sicer med prepovedanimi dejavnostmi na nedeljo
in praznične dni, med katerimi poleg gospodinjskih opravil najdemo vrsto
kmečkih neagrarnih dejavnosti, ki so nam že poznane. Prepovedano je bilo
opravljati katero koli delo, naj bo s prevažanjem, z nošenjem ali s tovorje-
njem, z ribarjenjem ali s streljanjem v gozdovih (Panjek 2018c). Ribištvo je
118
