Page 130 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 130
nida Borondič in Aleksander Panjek
sebej pozoren na bolj ali manj postranske omembe tovrstnih dejavnosti v
delih, ki se prvenstveno na to temo ne osredotočajo.
Uporabljeno literaturo lahko razdelimo na tri sklope. V prvega so ume-
ščena dela, ki kategorizirajo in podrobneje opisujejo družbeni položaj
kmečkega prebivalstva (Uratnik 1938; Vilfan 1980a). V drugega so uvr-
ščena tista, ki prinašajo opise dejavnosti, v katere se je vključevalo kmečko
prebivalstvo (Gestrin 1963; 1965; Baš 1974; Bračič 1976; Šorn 1978). V tretji
sklop pa sodita deli, ki prikazujeta širšo zgodovinsko sliko in se v določenih
poglavjih načrtno posvečata kmečkemu gospodarstvu (Gruden 1913; Koro-
pec 1972b). Te kratke predstavitve literature ni mogoče zaključiti, ne da bi
omenili dva štajerska zgodovinarja, ki sta v drugi polovici prejšnjega sto-
letja skupaj prispevala največ člankov o slovenskem štajerskem podeželju.
Tako Jože Koropec kot Jože Mlinarič sta se v svoji prispevkih osredotočala
na predstavitev posameznih gospostev, območij in župnij. Koropec je bil
pri tem posebej skrben pri naboru in navajanju velikega števila podatkov
ter informacij, Mlinarič pa je bil pozoren na predstavitev gosposkega go-
spodarstva. Pri obeh avtorjih najdemo koristne in dragocene informacije,
a tudi v tem primeru ni mogoče reči, da sta posvetila posebno pozornost
neagrarnim in tržnim virom dohodka v kmečki ekonomiji. Na podlagi po-
vedanega je mogoče opaziti razliko od zgodovinopisja za Kranjsko in juž-
no Primorsko, kjer najdemo prispevke in razprave, ki niso le specifično
osredotočene na vprašanje »dopolnilnih dejavnosti«, temveč pridobljena
znanja nadgrajujejo s konceptualizacijo in periodizacijo, kot je to opaziti
na primeru kmečke trgovine.
Čeprav večji del uporabljene literature predstavljajo dela, ki zgolj v ne-
kaj besedah navajajo vključevanje kmetov v neagrarne in tržne dejavno-
sti, nam vsaka njihova omemba potrjuje, da tudi na slovenskem Štajer-
skem kmetje niso živeli v samozadostnih kmečkih gospodinjstvih, pač pa
so združevali dohodke iz mnogih gospodarskih panog. Vse od začetka no-
vega veka lahko opazimo, da so se kmetje ob pomembnih prometnih po-
teh in v bližini mest, torej na lokacijah z izrazitejšo komercialno funkci-
jo, vključevali v mnoge gospodarske panoge. Tu je pomembno izpostaviti
dejavnik lokacije, ki je bil ključnega pomena pri nastanku in tudi pri naši
obravnavi posameznih gospodarskih dejavnosti. Kot bomo poskušali po-
kazati v nadaljevanju, so imele naravne danosti in bližina gospodarskih
središč pomembno vlogo pri zagotavljanju družbenih, gospodarskih ter na-
ravnih pogojev za razvoj določene dejavnosti.
Poglavje se najprej posveti vprašanju lastninskih pravic štajerskih kme-
tov do zemlje in njihove posledične zmožnosti razpolaganja z njo kakor
128
sebej pozoren na bolj ali manj postranske omembe tovrstnih dejavnosti v
delih, ki se prvenstveno na to temo ne osredotočajo.
Uporabljeno literaturo lahko razdelimo na tri sklope. V prvega so ume-
ščena dela, ki kategorizirajo in podrobneje opisujejo družbeni položaj
kmečkega prebivalstva (Uratnik 1938; Vilfan 1980a). V drugega so uvr-
ščena tista, ki prinašajo opise dejavnosti, v katere se je vključevalo kmečko
prebivalstvo (Gestrin 1963; 1965; Baš 1974; Bračič 1976; Šorn 1978). V tretji
sklop pa sodita deli, ki prikazujeta širšo zgodovinsko sliko in se v določenih
poglavjih načrtno posvečata kmečkemu gospodarstvu (Gruden 1913; Koro-
pec 1972b). Te kratke predstavitve literature ni mogoče zaključiti, ne da bi
omenili dva štajerska zgodovinarja, ki sta v drugi polovici prejšnjega sto-
letja skupaj prispevala največ člankov o slovenskem štajerskem podeželju.
Tako Jože Koropec kot Jože Mlinarič sta se v svoji prispevkih osredotočala
na predstavitev posameznih gospostev, območij in župnij. Koropec je bil
pri tem posebej skrben pri naboru in navajanju velikega števila podatkov
ter informacij, Mlinarič pa je bil pozoren na predstavitev gosposkega go-
spodarstva. Pri obeh avtorjih najdemo koristne in dragocene informacije,
a tudi v tem primeru ni mogoče reči, da sta posvetila posebno pozornost
neagrarnim in tržnim virom dohodka v kmečki ekonomiji. Na podlagi po-
vedanega je mogoče opaziti razliko od zgodovinopisja za Kranjsko in juž-
no Primorsko, kjer najdemo prispevke in razprave, ki niso le specifično
osredotočene na vprašanje »dopolnilnih dejavnosti«, temveč pridobljena
znanja nadgrajujejo s konceptualizacijo in periodizacijo, kot je to opaziti
na primeru kmečke trgovine.
Čeprav večji del uporabljene literature predstavljajo dela, ki zgolj v ne-
kaj besedah navajajo vključevanje kmetov v neagrarne in tržne dejavno-
sti, nam vsaka njihova omemba potrjuje, da tudi na slovenskem Štajer-
skem kmetje niso živeli v samozadostnih kmečkih gospodinjstvih, pač pa
so združevali dohodke iz mnogih gospodarskih panog. Vse od začetka no-
vega veka lahko opazimo, da so se kmetje ob pomembnih prometnih po-
teh in v bližini mest, torej na lokacijah z izrazitejšo komercialno funkci-
jo, vključevali v mnoge gospodarske panoge. Tu je pomembno izpostaviti
dejavnik lokacije, ki je bil ključnega pomena pri nastanku in tudi pri naši
obravnavi posameznih gospodarskih dejavnosti. Kot bomo poskušali po-
kazati v nadaljevanju, so imele naravne danosti in bližina gospodarskih
središč pomembno vlogo pri zagotavljanju družbenih, gospodarskih ter na-
ravnih pogojev za razvoj določene dejavnosti.
Poglavje se najprej posveti vprašanju lastninskih pravic štajerskih kme-
tov do zemlje in njihove posledične zmožnosti razpolaganja z njo kakor
128
