Page 133 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 133
Brez izjeme: integrirana kmečka ekonomija na Štajerskem (16.–18. stoletje)
dejstvi. Prvič, »v vseh agrarnih predelih Štajerske« so dedna pravila dolo-
čala, da so »načeloma vsi potomci (in žena) zakoniti dediči« in da je bil »en
sam oz. glavni dedič [nem. Anerbe] dolžan svojim bratom in sestram iz-
plačati njihove deleže dediščine«. Drugič, med začetkom 17. in koncem 18.
stoletja je južna Štajerska doživela precej večjo demografsko rast kot sre-
dnji in severni del dežele (danes del Avstrije): število prebivalcev se je tam
v navedenem dvestoletnem obdobju podvojilo s približno 150.000 na pri-
bližno 300.000 (Teibenbacher 2009, 298 in slika 2).
Drobljenje kmetij v praksi, ki je sčasoma privedlo do številčne prevlade
kmetijskih obratov manjših velikosti, je mogoče potrditi tudi z nekaterimi
kvantitativnimi podatki iz različnih obdobij. Čeprav med seboj niso nepo-
sredno primerljivi, saj ne zajemajo istega prostora in ne povzemajo stvar-
nosti na enak način, to je na podlagi istih kategorij kmečkih gospodarskih
enot, nam podatki iz imenjske cenitve iz leta 1542 in iz popisa iz leta 1754
nudijo dokaj jasno predstavo o smeri sprememb v dveh stoletjih, ki sta pre-
tekli med obema štetjema.
Poglejmo primer treh gospostev, ki so ležala na območju med Maribo-
rom, Ptujem in Slovensko Bistrico. Velika večina kmečkih obratov na ome-
njenih gospostvih je bila po imenjski cenitvi sredi 16. stoletja celih kmetij.
Ko jim prištejemo še tiste v obsegu dveh in poldruge kmetije, se je njihov
delež približeval trem četrtinam kmečkih gospodarstev. Polovične kmeti-
je so bile dokaj redke, saj niso dosegale 9 . Razmeroma številni pa so bili
domci, to so bile enote brez ali skoraj brez zemlje. Takih je bila skupaj sko-
raj petina (preglednica 5.1). Jože Koropec je v večini svojih številnih objav
o posameznih gospostvih na Štajerskem navedel podatke iz imenjske ce-
nitve leta 1542. Vsakič jih je povzel v obliki kategorij, ki jih je opredelil na
podlagi števila vprežne živine v lasti posameznega gospodinjstva. »Velik
kmet« je bil tisti, ki je imel vsaj sedem glav vprežne živine, »srednji kmet«
je imel med tremi in šestimi vprežnimi živalmi, »kočar« ali »mali kmet« pa
do dve (Koropec 1969a, 240). Čeprav so Koropčeve kategorije drugače za-
stavljene in poimenovane kot v izvirniku in navkljub nekaterim razlikam
na prvi pogled, je slika povsem podobna. Tudi na velikem vzorcu 18 go-
spostev in območij, ki skupaj obsega skoraj štiri tisoč gospodinjstev, veliki
in srednji kmetje predstavljajo tri četrtine vseh gospodarstev, medtem ko
mali kmetje, kočarji (kajžarji) in osebenjki (dninarji – gostači) (str. 240)
skupaj predstavljajo četrtino enot (preglednica 5.2).
Popis iz leta 1754 vsebuje podatke o številu naseljenih hiš in družinskih
poglavarjev, ki jih lahko beremo kot popis gospodinjstev in kmečkih obra-
tov. Na južnem Štajerskem rezultati kažejo na impresivno razširjenost ma-
131
dejstvi. Prvič, »v vseh agrarnih predelih Štajerske« so dedna pravila dolo-
čala, da so »načeloma vsi potomci (in žena) zakoniti dediči« in da je bil »en
sam oz. glavni dedič [nem. Anerbe] dolžan svojim bratom in sestram iz-
plačati njihove deleže dediščine«. Drugič, med začetkom 17. in koncem 18.
stoletja je južna Štajerska doživela precej večjo demografsko rast kot sre-
dnji in severni del dežele (danes del Avstrije): število prebivalcev se je tam
v navedenem dvestoletnem obdobju podvojilo s približno 150.000 na pri-
bližno 300.000 (Teibenbacher 2009, 298 in slika 2).
Drobljenje kmetij v praksi, ki je sčasoma privedlo do številčne prevlade
kmetijskih obratov manjših velikosti, je mogoče potrditi tudi z nekaterimi
kvantitativnimi podatki iz različnih obdobij. Čeprav med seboj niso nepo-
sredno primerljivi, saj ne zajemajo istega prostora in ne povzemajo stvar-
nosti na enak način, to je na podlagi istih kategorij kmečkih gospodarskih
enot, nam podatki iz imenjske cenitve iz leta 1542 in iz popisa iz leta 1754
nudijo dokaj jasno predstavo o smeri sprememb v dveh stoletjih, ki sta pre-
tekli med obema štetjema.
Poglejmo primer treh gospostev, ki so ležala na območju med Maribo-
rom, Ptujem in Slovensko Bistrico. Velika večina kmečkih obratov na ome-
njenih gospostvih je bila po imenjski cenitvi sredi 16. stoletja celih kmetij.
Ko jim prištejemo še tiste v obsegu dveh in poldruge kmetije, se je njihov
delež približeval trem četrtinam kmečkih gospodarstev. Polovične kmeti-
je so bile dokaj redke, saj niso dosegale 9 . Razmeroma številni pa so bili
domci, to so bile enote brez ali skoraj brez zemlje. Takih je bila skupaj sko-
raj petina (preglednica 5.1). Jože Koropec je v večini svojih številnih objav
o posameznih gospostvih na Štajerskem navedel podatke iz imenjske ce-
nitve leta 1542. Vsakič jih je povzel v obliki kategorij, ki jih je opredelil na
podlagi števila vprežne živine v lasti posameznega gospodinjstva. »Velik
kmet« je bil tisti, ki je imel vsaj sedem glav vprežne živine, »srednji kmet«
je imel med tremi in šestimi vprežnimi živalmi, »kočar« ali »mali kmet« pa
do dve (Koropec 1969a, 240). Čeprav so Koropčeve kategorije drugače za-
stavljene in poimenovane kot v izvirniku in navkljub nekaterim razlikam
na prvi pogled, je slika povsem podobna. Tudi na velikem vzorcu 18 go-
spostev in območij, ki skupaj obsega skoraj štiri tisoč gospodinjstev, veliki
in srednji kmetje predstavljajo tri četrtine vseh gospodarstev, medtem ko
mali kmetje, kočarji (kajžarji) in osebenjki (dninarji – gostači) (str. 240)
skupaj predstavljajo četrtino enot (preglednica 5.2).
Popis iz leta 1754 vsebuje podatke o številu naseljenih hiš in družinskih
poglavarjev, ki jih lahko beremo kot popis gospodinjstev in kmečkih obra-
tov. Na južnem Štajerskem rezultati kažejo na impresivno razširjenost ma-
131
