Page 131 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 131
Brez izjeme: integrirana kmečka ekonomija na Štajerskem (16.–18. stoletje)
tudi vprašanjem deljivosti ali nedeljivosti kmetij in s tem povezanega na-
stajanja manjših kmetijskih obratov. Oba vidika sta namreč pomembna in
povedna pri ocenjevanju razmer za prisotnost integrirane kmečke ekono-
mije, in sicer tako z vidika delovanja tržnih mehanizmov kot z vidika pre-
hranske preskrbe na kmetiji. Osrednji del se deli na tri podpoglavja, v ka-
terih so panoge, znotraj katerih so bili dejavni kmetje, združene in pred-
stavljene na podlagi njihove pripadnosti primarnemu, sekundarnemu in
terciarnemu sektorju.
Pravice do zemlje in majhne kmetije kot pokazatelj
integrirane kmečke ekonomije
Posestne pravice kmetov nad njihovimi kmetijami določajo njihovo mo-
žnost razpolaganja in odločanja ob dednem prenosu (kdo in koliko bo de-
dičev, bo kmetija ostala cela ali se bo delila) ter v primeru kupoprodaje,
in sicer celega obrata ali posameznih zemljišč. Zato posestne pravice pre-
cej vplivajo na obseg manevrskega prostora, ki ga je imel kmet na razpola-
go pri vodenju in usmerjanju svojega gospodinjstva ter gospodarstva. Mo-
žnost nadzora nad dedovanjem je omogočala dolgoročnejše načrtovanje.
Kupovanje in prodaja zemlje omogočata prilagajanje razmeram v družini,
posebej številu dela sposobnih in nesposobnih članov kakor tudi stanju na
trgu. Slednje je lahko pomembno, ko se spreminjajo cene pridelkov na trgu
in postane smotrno razširiti ekonomsko donosnejše kulture. V takih pri-
merih ni vseeno, če kmet lahko kupi dodatna ali ustreznejša zemljišča, na
primer za vinogradništvo ali živinorejo. V ta namen pa je koristno, če ima
možnost prodati nekaj svoje zemlje, da pridobi denar za nove nakupe. Mo-
žnost prodaje ali zastavljanja zemlje kot jamstvo za posojilo je pomembna
tudi za pridobivanje denarnih sredstev za druge namene, bodisi prežive-
tvene bodisi podjetniške. Če je imel te možnosti, potem je bil kmet bistve-
no prostejši pri svojem ekonomskem odločanju in ravnanju, saj je lahko
razpolagal s pomembnim (in marsikdaj največjim) delom svojega kapitala,
to je z zemljo. Če pa so bile kmetije dedno deljive, je to na daljši rok lah-
ko privedlo do prevlade manjših obratov, ki niso bili dovolj obsežni, da bi
njihovi pridelki omogočali samooskrbo. Majhne kmetije zato nakazujejo
na obstoj drugih virov dohodka poleg kmetovanja. Na vprašanje, kolikšne
in kakšne so bile posestne pravice in posledične možnosti razpolaganja s
kmetijami ter zemljo na Slovenskem v zgodnjem novem veku, v literatu-
ri ni zanesljivega niti zadovoljivega odgovora (Vilfan 1961; 1996; Kambič
2007). Novejše raziskave sicer nakazujejo obstoj širše svobode odločanja in
ravnanja z zemljo s strani kmetov, kot je bilo prevladujoče mnenje do sedaj
129
tudi vprašanjem deljivosti ali nedeljivosti kmetij in s tem povezanega na-
stajanja manjših kmetijskih obratov. Oba vidika sta namreč pomembna in
povedna pri ocenjevanju razmer za prisotnost integrirane kmečke ekono-
mije, in sicer tako z vidika delovanja tržnih mehanizmov kot z vidika pre-
hranske preskrbe na kmetiji. Osrednji del se deli na tri podpoglavja, v ka-
terih so panoge, znotraj katerih so bili dejavni kmetje, združene in pred-
stavljene na podlagi njihove pripadnosti primarnemu, sekundarnemu in
terciarnemu sektorju.
Pravice do zemlje in majhne kmetije kot pokazatelj
integrirane kmečke ekonomije
Posestne pravice kmetov nad njihovimi kmetijami določajo njihovo mo-
žnost razpolaganja in odločanja ob dednem prenosu (kdo in koliko bo de-
dičev, bo kmetija ostala cela ali se bo delila) ter v primeru kupoprodaje,
in sicer celega obrata ali posameznih zemljišč. Zato posestne pravice pre-
cej vplivajo na obseg manevrskega prostora, ki ga je imel kmet na razpola-
go pri vodenju in usmerjanju svojega gospodinjstva ter gospodarstva. Mo-
žnost nadzora nad dedovanjem je omogočala dolgoročnejše načrtovanje.
Kupovanje in prodaja zemlje omogočata prilagajanje razmeram v družini,
posebej številu dela sposobnih in nesposobnih članov kakor tudi stanju na
trgu. Slednje je lahko pomembno, ko se spreminjajo cene pridelkov na trgu
in postane smotrno razširiti ekonomsko donosnejše kulture. V takih pri-
merih ni vseeno, če kmet lahko kupi dodatna ali ustreznejša zemljišča, na
primer za vinogradništvo ali živinorejo. V ta namen pa je koristno, če ima
možnost prodati nekaj svoje zemlje, da pridobi denar za nove nakupe. Mo-
žnost prodaje ali zastavljanja zemlje kot jamstvo za posojilo je pomembna
tudi za pridobivanje denarnih sredstev za druge namene, bodisi prežive-
tvene bodisi podjetniške. Če je imel te možnosti, potem je bil kmet bistve-
no prostejši pri svojem ekonomskem odločanju in ravnanju, saj je lahko
razpolagal s pomembnim (in marsikdaj največjim) delom svojega kapitala,
to je z zemljo. Če pa so bile kmetije dedno deljive, je to na daljši rok lah-
ko privedlo do prevlade manjših obratov, ki niso bili dovolj obsežni, da bi
njihovi pridelki omogočali samooskrbo. Majhne kmetije zato nakazujejo
na obstoj drugih virov dohodka poleg kmetovanja. Na vprašanje, kolikšne
in kakšne so bile posestne pravice in posledične možnosti razpolaganja s
kmetijami ter zemljo na Slovenskem v zgodnjem novem veku, v literatu-
ri ni zanesljivega niti zadovoljivega odgovora (Vilfan 1961; 1996; Kambič
2007). Novejše raziskave sicer nakazujejo obstoj širše svobode odločanja in
ravnanja z zemljo s strani kmetov, kot je bilo prevladujoče mnenje do sedaj
129
