Page 132 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 132
nida Borondič in Aleksander Panjek
(Panjek 2022b). Pri teh vprašanjih je poleg pisanih pravil smotrno preveriti
tudi ravnanja v praksi. Po tej poti bomo šli v nadaljevanju na primeru južne
(današnje slovenske) Štajerske.
Tako kot na Dolenjskem je bil tudi na slovenskem Štajerskem precejšen
del kmetijskih površin namenjen vinogradom, ki so prekrivali cele griče in
so jih večinoma upravljali ločeno od kmetij v okviru gospostev. Ne glede na
to, ali so bili podrejeni istim zemljiškim gospodom kot kmetije, je bilo upra-
vljanje posameznih vinskih goric v domeni predstavnikov vinogradniške
skupnosti. Te so pod nadzorom gospoda presojale in reševale spore med so-
lastniki. Leta 1543 je habsburški vladar Ferdinand I. izdal kodifikacijo pravil
z naslovom Gorske bukve (Bergrechtsbüchel), ki je nadomestila predhodne
pravilnike (Dolenc 1940, 17–18). Nove, uradne Gorske bukve so bile nato
večkrat prevedene v slovenščino in so s postopnimi spremembami ostale
v veljavi do konca 18. stoletja. Starejše in novejše kodifikacije so najver-
jetneje temeljile na običajnih pravilih, zato sodna praksa »gorskih pravd«
daje vpogled v običajno pravo (Goršič 1960). Tu je seveda šlo za kmečko
prebivalstvo, ki je uživalo negotove posestne pravice na svojih kmetijah,
čeprav so bili vinogradi nekaterim edina zemlja, ki so jo posedovali. Kme-
tje so po običajnem pravu svoje vinograde lahko zapuščali kot dediščino,
jih kupovali in prodajali, zastavljali ter vse to tudi počeli v praksi. Iz odloči-
tev kmečkih sodnikov v gorskih pravdah ali na zborih, na katerih so javno
razglašali poslednjo voljo preminulih lastnikov, je razvidno, da je bilo de-
dovanje deljivo: če je pokojnik določil dediča, je bilo treba ostale izplačati,
sicer so kmečki sodniki vinogradniško posest razdelili med brate in sestre
(Dolenc 1927, 135–141).
Sklepamo lahko, da so oz. bi kmetje na slovenskem Štajerskem in Dolenj-
skem s svojimi kmetijami ravnali enako, če so oz. bi lahko z njimi prosto
razpolagali, torej jih prodajali in kupovali ter zapuščali po načelu deljive-
ga dedovanja, pri čemer sta bila izvedljiva tako prenos na enega izbrane-
ga dediča kot delitev premoženja. Za tako hipotezo je mogoče najti pod-
krepitev v literaturi. Peter Teibenbacher piše, da je v srednjem in južnem,
pretežno slovenskem delu Štajerske »moralo biti deljivo dedovanje [nem.
Realteilung] pogostejše« kot na severu, čeprav »se kmetije večinoma niso
razdelile kot celota in naenkrat, ampak so se vedno znova dogajale cepi-
tve zaradi demografskega pritiska v zgodnjem novem veku« (2009, 298).
V resnici ostajata odprti vprašanji, komu je ta proces postopnega deljenja
kmetij skozi daljše obdobje ustrezal (kmetom ali gospodom) in kateri so
bili njegovi povodi (interes gospoda ali kmeta oziroma moč demografskih
silnic). Odločilni za opredelitev izvora tega procesa se vsekakor zdita dve
130
(Panjek 2022b). Pri teh vprašanjih je poleg pisanih pravil smotrno preveriti
tudi ravnanja v praksi. Po tej poti bomo šli v nadaljevanju na primeru južne
(današnje slovenske) Štajerske.
Tako kot na Dolenjskem je bil tudi na slovenskem Štajerskem precejšen
del kmetijskih površin namenjen vinogradom, ki so prekrivali cele griče in
so jih večinoma upravljali ločeno od kmetij v okviru gospostev. Ne glede na
to, ali so bili podrejeni istim zemljiškim gospodom kot kmetije, je bilo upra-
vljanje posameznih vinskih goric v domeni predstavnikov vinogradniške
skupnosti. Te so pod nadzorom gospoda presojale in reševale spore med so-
lastniki. Leta 1543 je habsburški vladar Ferdinand I. izdal kodifikacijo pravil
z naslovom Gorske bukve (Bergrechtsbüchel), ki je nadomestila predhodne
pravilnike (Dolenc 1940, 17–18). Nove, uradne Gorske bukve so bile nato
večkrat prevedene v slovenščino in so s postopnimi spremembami ostale
v veljavi do konca 18. stoletja. Starejše in novejše kodifikacije so najver-
jetneje temeljile na običajnih pravilih, zato sodna praksa »gorskih pravd«
daje vpogled v običajno pravo (Goršič 1960). Tu je seveda šlo za kmečko
prebivalstvo, ki je uživalo negotove posestne pravice na svojih kmetijah,
čeprav so bili vinogradi nekaterim edina zemlja, ki so jo posedovali. Kme-
tje so po običajnem pravu svoje vinograde lahko zapuščali kot dediščino,
jih kupovali in prodajali, zastavljali ter vse to tudi počeli v praksi. Iz odloči-
tev kmečkih sodnikov v gorskih pravdah ali na zborih, na katerih so javno
razglašali poslednjo voljo preminulih lastnikov, je razvidno, da je bilo de-
dovanje deljivo: če je pokojnik določil dediča, je bilo treba ostale izplačati,
sicer so kmečki sodniki vinogradniško posest razdelili med brate in sestre
(Dolenc 1927, 135–141).
Sklepamo lahko, da so oz. bi kmetje na slovenskem Štajerskem in Dolenj-
skem s svojimi kmetijami ravnali enako, če so oz. bi lahko z njimi prosto
razpolagali, torej jih prodajali in kupovali ter zapuščali po načelu deljive-
ga dedovanja, pri čemer sta bila izvedljiva tako prenos na enega izbrane-
ga dediča kot delitev premoženja. Za tako hipotezo je mogoče najti pod-
krepitev v literaturi. Peter Teibenbacher piše, da je v srednjem in južnem,
pretežno slovenskem delu Štajerske »moralo biti deljivo dedovanje [nem.
Realteilung] pogostejše« kot na severu, čeprav »se kmetije večinoma niso
razdelile kot celota in naenkrat, ampak so se vedno znova dogajale cepi-
tve zaradi demografskega pritiska v zgodnjem novem veku« (2009, 298).
V resnici ostajata odprti vprašanji, komu je ta proces postopnega deljenja
kmetij skozi daljše obdobje ustrezal (kmetom ali gospodom) in kateri so
bili njegovi povodi (interes gospoda ali kmeta oziroma moč demografskih
silnic). Odločilni za opredelitev izvora tega procesa se vsekakor zdita dve
130
