Page 136 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 136
nida Borondič in Aleksander Panjek
la pomembna zgolj na višinskih kmetijah, kjer je prevladovala, ampak tudi
pri ostalih kmečkih enotah. Iz imenjske cenitve iz leta 1542, ki sta jo obrav-
navala Koropec (1972b) in Mlinarič (1975), je za zemljiške gospoščine med
Dravogradom in Mariborom mogoče ugotoviti, da se je velika večina gospo-
dinjstev ukvarjala s konjerejo, svinjerejo in z govedorejo. Kmetje so se ko-
njereji v večji meri posvečali od 16. stoletja dalje, skoraj vsaka večja kmetija
je imela vsaj enega konja. Z ovčjerejo se je ukvarjala le polovica gospodinj-
stev, kozjereja pa je imela velik pomen zgolj v krajih Bukovje in Vuzeniško.
Mlinarič je na podlagi podatkov imenjske cenitve ugotovil, da je puhenj-
štanjska kmetija sredi 16. stoletja redila povprečno po enega vola, šest glav
ostale govedi, enega konja, tri prašiče in pet glav drobnice (Koropec 1972b,
145–148; Mlinarič 1975, 157–158). Med živinorejo je po svoji pomembnosti
v okolici Betnave ter v gospoščini Viltuš izstopala predvsem konjereja, ki je
predstavljala gospodarsko osnovo za ježo, tovorništvo in prevoz (Mlinarič
1972, 250). Videti je, da je bila prisotnost intenzivne reje konj pogojena z
bližino pomembnih prometnih poti, ki so marsikateremu podložniku nu-
dile priložnost za manjši ali večji zaslužek (Mlinarič 1986, 34). Poleg lastne
živine so imeli podložniki na Vuzeniškem in Mučkem v reji tudi nekaj ži-
vine bližnjih cerkva in gospoščin (Koropec 1972b, 148), za kar so verjetno
prejemali plačilo v naturi ali denarju.
O pomembnosti živinoreje imamo podrobnejše podatke za gornjegraj-
sko državno gospostvo, ki za leto 1801 kažejo, da se podložniki tega obmo-
čja niso mogli preživeti zgolj s poljedelstvom, in sicer prvič zaradi premalo
njiv in travnikov, ki so jih imeli na voljo, drugič pa zato, ker so naravne
ujme mnogokrat onemogočile uspešno rast žita in drugih poljščin. Zaradi
tega so se prebivalci tega gospostva ukvarjali z živinorejo, ki je predstavlja-
la drugi najpomembnejši vir denarnih dohodkov, takoj za lesno trgovino,
ki jo bomo spoznali kasneje. V živinoreji višjih krajev nad Ljubnim in Gor-
njim gradom je prevladovalo malo nizko govedo, ki so ga podložniki gojili
z uporabo planinskih pašnikov, ki jim jih je dalo gospostvo v zakup (Baš
1974, 36; Baš 1989, 341).
O čebelarstvu kot dejavnosti, ki je kmetom nudila vir dohodka, vemo ze-
lo malo. Iz srednjega veka poznamo nekaj zapisov v urbarjih, kjer dajatve v
obliki panjev, medu in voska kažejo, da je bila ta dejavnost kar razširjena.
Med je dlje časa predstavljal glavno dajatev kmečkega gospodarstva mar-
sikje na območju Maribora in Laškega. Gruden in Mihelič ocenjujeta, da
so vasi v okolici Ptuja ob koncu srednjega veka živele predvsem od pride-
lave medu. Da bi omogočili boljšo prehrano čebel, so od 15. stoletja dalje
vse pogosteje sejali ajdo, ki je zagotovila zdravo in zadostno prehrano tudi
134
la pomembna zgolj na višinskih kmetijah, kjer je prevladovala, ampak tudi
pri ostalih kmečkih enotah. Iz imenjske cenitve iz leta 1542, ki sta jo obrav-
navala Koropec (1972b) in Mlinarič (1975), je za zemljiške gospoščine med
Dravogradom in Mariborom mogoče ugotoviti, da se je velika večina gospo-
dinjstev ukvarjala s konjerejo, svinjerejo in z govedorejo. Kmetje so se ko-
njereji v večji meri posvečali od 16. stoletja dalje, skoraj vsaka večja kmetija
je imela vsaj enega konja. Z ovčjerejo se je ukvarjala le polovica gospodinj-
stev, kozjereja pa je imela velik pomen zgolj v krajih Bukovje in Vuzeniško.
Mlinarič je na podlagi podatkov imenjske cenitve ugotovil, da je puhenj-
štanjska kmetija sredi 16. stoletja redila povprečno po enega vola, šest glav
ostale govedi, enega konja, tri prašiče in pet glav drobnice (Koropec 1972b,
145–148; Mlinarič 1975, 157–158). Med živinorejo je po svoji pomembnosti
v okolici Betnave ter v gospoščini Viltuš izstopala predvsem konjereja, ki je
predstavljala gospodarsko osnovo za ježo, tovorništvo in prevoz (Mlinarič
1972, 250). Videti je, da je bila prisotnost intenzivne reje konj pogojena z
bližino pomembnih prometnih poti, ki so marsikateremu podložniku nu-
dile priložnost za manjši ali večji zaslužek (Mlinarič 1986, 34). Poleg lastne
živine so imeli podložniki na Vuzeniškem in Mučkem v reji tudi nekaj ži-
vine bližnjih cerkva in gospoščin (Koropec 1972b, 148), za kar so verjetno
prejemali plačilo v naturi ali denarju.
O pomembnosti živinoreje imamo podrobnejše podatke za gornjegraj-
sko državno gospostvo, ki za leto 1801 kažejo, da se podložniki tega obmo-
čja niso mogli preživeti zgolj s poljedelstvom, in sicer prvič zaradi premalo
njiv in travnikov, ki so jih imeli na voljo, drugič pa zato, ker so naravne
ujme mnogokrat onemogočile uspešno rast žita in drugih poljščin. Zaradi
tega so se prebivalci tega gospostva ukvarjali z živinorejo, ki je predstavlja-
la drugi najpomembnejši vir denarnih dohodkov, takoj za lesno trgovino,
ki jo bomo spoznali kasneje. V živinoreji višjih krajev nad Ljubnim in Gor-
njim gradom je prevladovalo malo nizko govedo, ki so ga podložniki gojili
z uporabo planinskih pašnikov, ki jim jih je dalo gospostvo v zakup (Baš
1974, 36; Baš 1989, 341).
O čebelarstvu kot dejavnosti, ki je kmetom nudila vir dohodka, vemo ze-
lo malo. Iz srednjega veka poznamo nekaj zapisov v urbarjih, kjer dajatve v
obliki panjev, medu in voska kažejo, da je bila ta dejavnost kar razširjena.
Med je dlje časa predstavljal glavno dajatev kmečkega gospodarstva mar-
sikje na območju Maribora in Laškega. Gruden in Mihelič ocenjujeta, da
so vasi v okolici Ptuja ob koncu srednjega veka živele predvsem od pride-
lave medu. Da bi omogočili boljšo prehrano čebel, so od 15. stoletja dalje
vse pogosteje sejali ajdo, ki je zagotovila zdravo in zadostno prehrano tudi
134
