Page 137 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 137
Brez izjeme: integrirana kmečka ekonomija na Štajerskem (16.–18. stoletje)
pozimi (Gruden 1913, 438; Mihelič 1970, 400). O razširjenosti čebelarstva
skozi novi vek v literaturi ni na voljo dovolj podatkov, da bi lahko skle-
pali, kako pomembna je bila ta dejavnost za kmečka gospodarstva. Le za
19. stoletje vemo, da so čebelarstvo spodbujale kmečke družbe (Vodopivec
2008, 12), iz česar lahko sklepamo, da reja čebel ni bila tako razširjena, kot
bi glede na naravne danosti lahko bila.
Mnogi revnejši kmečki prebivalci, med katere štejemo kmete, male kme-
te, kajžarje, kočarje in gostače, ki sebe in svoje družine niso mogli preživeti
zgolj s pridelki domače kmetije, so se za dodaten zaslužek zaposlovali kot
agrarni delavci. Njihovo delo je, odvisno od delovnega razmerja, obsega-
lo različna opravila na polju, z živino in v gozdu. Glede na delo, ki so ga
opravljali, ločimo različne vrste delavcev v agrarnem gospodarstvu (Vilfan
1980a, 355–357).
Kmečki posli so bili večinoma neporočeni poljski delavci, ki so prebivali
v gospodarjevem gospodinjstvu skupaj s svojim delodajalcem in z njegovo
družino. Poleg plačila v denarju so prejemali tudi hrano in obleko. Skupaj
so opravljali tudi vsa hišna ali kmečka dela. Posli so se ločevali na kmeč-
ke in hišne oz. gospodinjske ter so bili moškega in ženskega spola. Prvi so
opravljali dela na polju ter skrbeli za živino (hlapci), medtem ko so dru-
gi pomagali pri gospodinjskih opravilih, ki so bila v domeni žensk (dekle).
Delovna pogodba se je navadno sklepala ustno ob koncu leta, delovno raz-
merje pa je pričelo teči takoj po novem letu. Posli so se od ostalih poljskih
delavcev razlikovali v tem, da so dajali svojo delovno moč stoodstotno v
najem, medtem ko bomo pri ostalih delavcih videli, da so bili najeti samo
za opravljanje določenih opravil, po končanem delu pa so se vrnili k skr-
bi za domačo kmetijo. Druga vrsta najetih delavcev so bili dninarji. Živeli
so v lastnem gospodinjstvu, pri tem pa za opravljeno delo na drugi kme-
tiji prejemali plačilo (dnino) v denarju ali naturalijah. Dninarske delavce
je mogoče v zgodovinskih virih najti pri vseh vrstah del v kmetijstvu ali
gozdarstvu. Njihova delovna aktivnost je bila v primerjavi s posli manj ob-
sežna, saj so se pri delodajalcih zaposlovali samo za določena dela in ne za
daljša časovna obdobja. Dninarji so tako kombinirali dohodke od dninar-
skega dela, domače kmetije in včasih kakšne obrti. Ena izmed oblik zapo-
slitev kmečkega prebivalstva so bila tudi sezonska dela, pri katerih so se
delavci zaposlovali le za čas delovne sezone, ko je bila pri določenih polj-
skih ali gozdarskih opravilih največja potreba po delovni sili. Ta dela so bila
združena s sezonsko migracijo v drug kraj. Sezonska dela v sosednjih de-
želah, kamor so hodili zlasti na mlačev in žetev, so kmetom omogočila do-
datno možnost zaslužka. Kot smo že omenili, so se podložniki zaposlovali
135
pozimi (Gruden 1913, 438; Mihelič 1970, 400). O razširjenosti čebelarstva
skozi novi vek v literaturi ni na voljo dovolj podatkov, da bi lahko skle-
pali, kako pomembna je bila ta dejavnost za kmečka gospodarstva. Le za
19. stoletje vemo, da so čebelarstvo spodbujale kmečke družbe (Vodopivec
2008, 12), iz česar lahko sklepamo, da reja čebel ni bila tako razširjena, kot
bi glede na naravne danosti lahko bila.
Mnogi revnejši kmečki prebivalci, med katere štejemo kmete, male kme-
te, kajžarje, kočarje in gostače, ki sebe in svoje družine niso mogli preživeti
zgolj s pridelki domače kmetije, so se za dodaten zaslužek zaposlovali kot
agrarni delavci. Njihovo delo je, odvisno od delovnega razmerja, obsega-
lo različna opravila na polju, z živino in v gozdu. Glede na delo, ki so ga
opravljali, ločimo različne vrste delavcev v agrarnem gospodarstvu (Vilfan
1980a, 355–357).
Kmečki posli so bili večinoma neporočeni poljski delavci, ki so prebivali
v gospodarjevem gospodinjstvu skupaj s svojim delodajalcem in z njegovo
družino. Poleg plačila v denarju so prejemali tudi hrano in obleko. Skupaj
so opravljali tudi vsa hišna ali kmečka dela. Posli so se ločevali na kmeč-
ke in hišne oz. gospodinjske ter so bili moškega in ženskega spola. Prvi so
opravljali dela na polju ter skrbeli za živino (hlapci), medtem ko so dru-
gi pomagali pri gospodinjskih opravilih, ki so bila v domeni žensk (dekle).
Delovna pogodba se je navadno sklepala ustno ob koncu leta, delovno raz-
merje pa je pričelo teči takoj po novem letu. Posli so se od ostalih poljskih
delavcev razlikovali v tem, da so dajali svojo delovno moč stoodstotno v
najem, medtem ko bomo pri ostalih delavcih videli, da so bili najeti samo
za opravljanje določenih opravil, po končanem delu pa so se vrnili k skr-
bi za domačo kmetijo. Druga vrsta najetih delavcev so bili dninarji. Živeli
so v lastnem gospodinjstvu, pri tem pa za opravljeno delo na drugi kme-
tiji prejemali plačilo (dnino) v denarju ali naturalijah. Dninarske delavce
je mogoče v zgodovinskih virih najti pri vseh vrstah del v kmetijstvu ali
gozdarstvu. Njihova delovna aktivnost je bila v primerjavi s posli manj ob-
sežna, saj so se pri delodajalcih zaposlovali samo za določena dela in ne za
daljša časovna obdobja. Dninarji so tako kombinirali dohodke od dninar-
skega dela, domače kmetije in včasih kakšne obrti. Ena izmed oblik zapo-
slitev kmečkega prebivalstva so bila tudi sezonska dela, pri katerih so se
delavci zaposlovali le za čas delovne sezone, ko je bila pri določenih polj-
skih ali gozdarskih opravilih največja potreba po delovni sili. Ta dela so bila
združena s sezonsko migracijo v drug kraj. Sezonska dela v sosednjih de-
želah, kamor so hodili zlasti na mlačev in žetev, so kmetom omogočila do-
datno možnost zaslužka. Kot smo že omenili, so se podložniki zaposlovali
135
