Page 138 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 138
nida Borondič in Aleksander Panjek
tudi pri opravilih v gozdu, kjer sta med deli prevladovala sečnja in spravilo
lesa, dokaj razširjeno pa je bilo tudi oglarstvo. Zadnja od oblik delovnega
razmerja je deputatno razmerje. Pri tem gre za oddajo deputata, tj. hiše,
zemlje in živine, v najem delavcu. Najemnik in člani njegove družine so se
preživljali od prejetega deputata, v zameno pa so morali opravljati poljska
in druga dela pri gospodarju. Ena izmed takih oblik delovnega razmerja je
viničarstvo, ki je bilo razširjeno v vinorodnih krajih in osredotočeno pred-
vsem na skrb za vinograd (Uratnik 1938, 5–8; Vilfan 1980a, 371–372, 377,
379, 383–385, 389–390).
Viltuške kmetije, polkmetije in domci so si proti koncu 16. stoletja po-
skušali svoj gmotni položaj izboljšati z zakupom dodatnih parcel. To so bila
po navadi zemljišča opustelih hub ali izkrčena zemljišča, na katerih so na
Štajerskem velikokrat nastajali novi vinogradi, kjer se je uveljavilo gorsko
pravo. Prve gorske bukve pri nas, ki jih poznamo, so iz leta 1543 in so ure-
jale pravne zadeve za vse lastnike vinogradov. Vinogradniške posesti so se
delile na tiste, ki so bile v lasti kmetov in so jim prinašale dodaten doho-
dek, ter na vinograde v lasti meščanov, plemiške in cerkvene elite, ki so jih
obdelovali kmečki posli, imenovani viničarji. Sloj vinogradniških delavcev
je bil najbolj razširjen na območju Haloz in Slovenskih goric, kjer je imelo
vinogradništvo tudi največji obseg. 16. stoletje lahko zaradi vsega naštete-
ga razumemo kot začetek viničarskih razmerij (Mlinarič 1972, 238; Bračič
1976, 73; Vilfan 1980a, 391). Nastanek sloja poljedelskih delavcev, ki so bili
zaposleni, da so skrbeli za vinograde, izhaja iz potrebe po delovni sili za
obdelovanje meščanskih in plemiških vinogradov. Sprva so meščani svoje
vinograde obdelovali s pomočjo hlapcev, ki so jih imeli zaposlene v doma-
čem gospodinjstvu. Slednji so na delo v vinograd hodili kar iz mesta, ka-
sneje pa so se zaradi velikega obsega dela za stalno naselili na vinski gorici
(Mlinarič 1972, 236; Bračič 1976, 74; Dular 1988–1990, 63). Prva omemba vi-
ničarjev v zgodovinskih virih je zabeležena v imenjski cenitvi za leto 1542
v gospostvu Vurberk. Ob koncu 16. stoletja je gospoščina Viltuš pri Ma-
riboru del svojih vinogradov obdelovala z najeto delovno silo, vendar pa
viltuški podložniki niso obdelovali zgolj vinogradov gospoščine, pač pa so
se kot dninarji zaposlovali tudi na vinogradih v lasti meščanov, cerkvene in
posvetne oblasti ter duhovščine. Podobno so tudi prebivalci Betnave opra-
vljali dninarska dela na posestvih in vinogradih svobodnih oseb, meščanov
in cerkve (Mlinarič 1972, 236; 1986, 34; Vilfan 1980a, 390–391).
V 17. stoletju se je vse bolj razširil sloj gostačev in kajžarjev, ki so se na-
seljevali na posestvih bogatejših kmetov ali v bližini večjih naselij, kjer so
imeli več možnosti iskanja dohodka. Tako kot hlapci in kmečki posli so
136
tudi pri opravilih v gozdu, kjer sta med deli prevladovala sečnja in spravilo
lesa, dokaj razširjeno pa je bilo tudi oglarstvo. Zadnja od oblik delovnega
razmerja je deputatno razmerje. Pri tem gre za oddajo deputata, tj. hiše,
zemlje in živine, v najem delavcu. Najemnik in člani njegove družine so se
preživljali od prejetega deputata, v zameno pa so morali opravljati poljska
in druga dela pri gospodarju. Ena izmed takih oblik delovnega razmerja je
viničarstvo, ki je bilo razširjeno v vinorodnih krajih in osredotočeno pred-
vsem na skrb za vinograd (Uratnik 1938, 5–8; Vilfan 1980a, 371–372, 377,
379, 383–385, 389–390).
Viltuške kmetije, polkmetije in domci so si proti koncu 16. stoletja po-
skušali svoj gmotni položaj izboljšati z zakupom dodatnih parcel. To so bila
po navadi zemljišča opustelih hub ali izkrčena zemljišča, na katerih so na
Štajerskem velikokrat nastajali novi vinogradi, kjer se je uveljavilo gorsko
pravo. Prve gorske bukve pri nas, ki jih poznamo, so iz leta 1543 in so ure-
jale pravne zadeve za vse lastnike vinogradov. Vinogradniške posesti so se
delile na tiste, ki so bile v lasti kmetov in so jim prinašale dodaten doho-
dek, ter na vinograde v lasti meščanov, plemiške in cerkvene elite, ki so jih
obdelovali kmečki posli, imenovani viničarji. Sloj vinogradniških delavcev
je bil najbolj razširjen na območju Haloz in Slovenskih goric, kjer je imelo
vinogradništvo tudi največji obseg. 16. stoletje lahko zaradi vsega naštete-
ga razumemo kot začetek viničarskih razmerij (Mlinarič 1972, 238; Bračič
1976, 73; Vilfan 1980a, 391). Nastanek sloja poljedelskih delavcev, ki so bili
zaposleni, da so skrbeli za vinograde, izhaja iz potrebe po delovni sili za
obdelovanje meščanskih in plemiških vinogradov. Sprva so meščani svoje
vinograde obdelovali s pomočjo hlapcev, ki so jih imeli zaposlene v doma-
čem gospodinjstvu. Slednji so na delo v vinograd hodili kar iz mesta, ka-
sneje pa so se zaradi velikega obsega dela za stalno naselili na vinski gorici
(Mlinarič 1972, 236; Bračič 1976, 74; Dular 1988–1990, 63). Prva omemba vi-
ničarjev v zgodovinskih virih je zabeležena v imenjski cenitvi za leto 1542
v gospostvu Vurberk. Ob koncu 16. stoletja je gospoščina Viltuš pri Ma-
riboru del svojih vinogradov obdelovala z najeto delovno silo, vendar pa
viltuški podložniki niso obdelovali zgolj vinogradov gospoščine, pač pa so
se kot dninarji zaposlovali tudi na vinogradih v lasti meščanov, cerkvene in
posvetne oblasti ter duhovščine. Podobno so tudi prebivalci Betnave opra-
vljali dninarska dela na posestvih in vinogradih svobodnih oseb, meščanov
in cerkve (Mlinarič 1972, 236; 1986, 34; Vilfan 1980a, 390–391).
V 17. stoletju se je vse bolj razširil sloj gostačev in kajžarjev, ki so se na-
seljevali na posestvih bogatejših kmetov ali v bližini večjih naselij, kjer so
imeli več možnosti iskanja dohodka. Tako kot hlapci in kmečki posli so
136
