Page 145 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 145
Brez izjeme: integrirana kmečka ekonomija na Štajerskem (16.–18. stoletje)
41, 75, 169). Gestrinovi članki (1963; 1965), ki podrobno opisujejo trgovino
med zaledjem in primorskimi mesti ob koncu srednjega ter začetku nove-
ga veka, nam dajejo jasno sliko o širokem obsegu kmečke trgovine, ki ni
bila omejena zgolj na bližnjo okolico. Od 16. stoletja dalje so se kmetje vse
pogosteje odločali za trgovanje z izdelki poklicne trgovine (Gestrin 1963,
81; 1965, 42). Sredi 16. stoletja so štajerska deželnoknežja mesta v pritož-
bi vladarju trdila, da se posamezniki iz vseh družbenih stanov vključno s
podložniki ukvarjajo »z razno trgovino in prepovedanim prekupčevanjem
z vinom, žitom, živino in drugim kupčijskim blagom; da polnijo tovorniki
vse kleti in krčme na Štajerskem z vinom iz južnih krajev in se poslužuje-
jo skrivnih potov, da se izognejo plačevanju mitnine; da odpirajo povsod
po deželi v bližini mest nove krčme« (Žontar 1956–1957, 73). Na cesti, ki
je potekala od Dunaja do Trsta, so v dvajsetih letih 18. stoletja vozili težki
vozovi, ki so imeli včasih vpreženih tudi do sedem konj, med vozniki pa je
bilo mnogo savinjskih kmetov, ki jim je prevozništvo nudilo dober zaslužek
(Orožen 1965, 393–394).
Prisotnost kmečke trgovine na določenem območju lahko razberemo na
različne načine. Eden izmed takih je pregled plačil mitnin v blagu, ki nam
lahko prikaže zelo dovršeno sliko o tem, s čim vse so trgovali v določenem
kraju. Kot drugi kazalnik kmečke trgovine in kmečkega vključevanja v raz-
lične gospodarske dejavnosti velja izpostaviti Mlinaričevo ugotovitev, da
so podložniki območja Limbuš že na prelomu iz 15. v 16. stoletje večino
svojih dajatev plačevali v denarju, kar je razvidno iz urbarja iz leta 1498.
Mlinarič je v urbarju zasledil, da so bili podložniki te gospoščine zavezani
visokim (predvsem) denarnim dajatvam. Da so mali kmetje lahko plačevali
urbarialne dolžnosti, so se zaposlovali v kmečki trgovini, tovorjenju, obrti
in dninarskem delu. Glavni predmet trgovine so bili kmečki in obrtniški
izdelki. Gospoščina Limbuš je imela leta 1589 151 gospodarskih enot, od
katerih je bilo tretjina celih kmetij, 14 je bilo polovičnih hub, polovica vseh
enot so bile manjše kmečke enote (t. i. domci) (Mlinarič 1976, 73–79). Tu-
di razširjenost manjših kmečkih gospodarstev je lahko znak vključevanja
v različne neagrarne panoge. Vendar tega ne smemo razumeti kot posledi-
co zunanje prisile, ampak moramo prebivalce naselja Limbuš pogledati v
širšem kontekstu, ki kaže na to, da so imeli podložniki v svoji okolici mo-
žnosti za zaposlitev izven agrarnega sektorja, zato so se tudi odločali za
delitve kmetij in življenje na manjših enotah. O razširjenosti kmečke trgo-
vine in z njo povezanih dejavnosti nam govori tudi število tovorne živine in
konj. Te gospodarsko pomembne živali so bile na območju Ptujskega polja
zabeležene v imenjski cenitvi iz leta 1542 (Bračič 1975, 252).
143
41, 75, 169). Gestrinovi članki (1963; 1965), ki podrobno opisujejo trgovino
med zaledjem in primorskimi mesti ob koncu srednjega ter začetku nove-
ga veka, nam dajejo jasno sliko o širokem obsegu kmečke trgovine, ki ni
bila omejena zgolj na bližnjo okolico. Od 16. stoletja dalje so se kmetje vse
pogosteje odločali za trgovanje z izdelki poklicne trgovine (Gestrin 1963,
81; 1965, 42). Sredi 16. stoletja so štajerska deželnoknežja mesta v pritož-
bi vladarju trdila, da se posamezniki iz vseh družbenih stanov vključno s
podložniki ukvarjajo »z razno trgovino in prepovedanim prekupčevanjem
z vinom, žitom, živino in drugim kupčijskim blagom; da polnijo tovorniki
vse kleti in krčme na Štajerskem z vinom iz južnih krajev in se poslužuje-
jo skrivnih potov, da se izognejo plačevanju mitnine; da odpirajo povsod
po deželi v bližini mest nove krčme« (Žontar 1956–1957, 73). Na cesti, ki
je potekala od Dunaja do Trsta, so v dvajsetih letih 18. stoletja vozili težki
vozovi, ki so imeli včasih vpreženih tudi do sedem konj, med vozniki pa je
bilo mnogo savinjskih kmetov, ki jim je prevozništvo nudilo dober zaslužek
(Orožen 1965, 393–394).
Prisotnost kmečke trgovine na določenem območju lahko razberemo na
različne načine. Eden izmed takih je pregled plačil mitnin v blagu, ki nam
lahko prikaže zelo dovršeno sliko o tem, s čim vse so trgovali v določenem
kraju. Kot drugi kazalnik kmečke trgovine in kmečkega vključevanja v raz-
lične gospodarske dejavnosti velja izpostaviti Mlinaričevo ugotovitev, da
so podložniki območja Limbuš že na prelomu iz 15. v 16. stoletje večino
svojih dajatev plačevali v denarju, kar je razvidno iz urbarja iz leta 1498.
Mlinarič je v urbarju zasledil, da so bili podložniki te gospoščine zavezani
visokim (predvsem) denarnim dajatvam. Da so mali kmetje lahko plačevali
urbarialne dolžnosti, so se zaposlovali v kmečki trgovini, tovorjenju, obrti
in dninarskem delu. Glavni predmet trgovine so bili kmečki in obrtniški
izdelki. Gospoščina Limbuš je imela leta 1589 151 gospodarskih enot, od
katerih je bilo tretjina celih kmetij, 14 je bilo polovičnih hub, polovica vseh
enot so bile manjše kmečke enote (t. i. domci) (Mlinarič 1976, 73–79). Tu-
di razširjenost manjših kmečkih gospodarstev je lahko znak vključevanja
v različne neagrarne panoge. Vendar tega ne smemo razumeti kot posledi-
co zunanje prisile, ampak moramo prebivalce naselja Limbuš pogledati v
širšem kontekstu, ki kaže na to, da so imeli podložniki v svoji okolici mo-
žnosti za zaposlitev izven agrarnega sektorja, zato so se tudi odločali za
delitve kmetij in življenje na manjših enotah. O razširjenosti kmečke trgo-
vine in z njo povezanih dejavnosti nam govori tudi število tovorne živine in
konj. Te gospodarsko pomembne živali so bile na območju Ptujskega polja
zabeležene v imenjski cenitvi iz leta 1542 (Bračič 1975, 252).
143
