Page 141 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 141
Brez izjeme: integrirana kmečka ekonomija na Štajerskem (16.–18. stoletje)
Cimerman, Kolar, Tišler, Šnajder). Obrt se je v krajih, kot sta Betnava in
Limbuš, po Koropčevem mnenju razširila predvsem v povezavi z bližino
mesta Maribor in njegovega trga (Koropec 1972b, 152–153).
Lončarstvo je v Zadrečki dolini izpričano že od 14. stoletja dalje, v novem
veku pa je ta dejavnost marsikje postala pomemben vir dohodka podložni-
kov, saj se je razširila preko zadovoljevanja domačih potreb. Kmetje so pri-
čeli izdelke proizvajati tudi za širši trg. K razširjenosti lončarske dejavnosti
je veliko prispevala tudi lokacija krajev s kvalitetno glino: tako je imelo lon-
čarstvo središča v Prlekiji, Savinjski dolini, Pilštanju, na Ptujskem polju, v
okolici Celja, Grobelnega in Mozirja (Orožen 1965, 397; Bogataj 1989, 20–
35; Videčnik 1990, 16–17). Lončarska obrt je bila še vedno prisotna tudi v
18. stoletju in tudi v tem času je bila izrednega pomena na gornjegrajskem,
ki je del Zadrečke doline, kjer je bilo lončarstvo najbolj razširjeno. V pr-
vi polovici 18. stoletja je poročilo gornjegrajske zemljiške gosposke celjski
kresiji navajalo, da je lončarstvo edini vir dohodka mnogih kočarjev (Videč-
nik 1990, 17). V nadaljevanju bomo videli, da to ne drži popolnoma, saj so
se mali kmetje v tem času ukvarjali tudi s splavarstvom. Lahko pa zagotovo
rečemo, da je bila lončarska dejavnost na tem območju izredno pomemb-
na in močno razširjena, saj register gornjegrajske zemljiške gospoščine iz
leta 1779 navaja, da je bilo v Potoku od 24 družin kar 12 lončarskih, v Lačji
vasi od 17 družin sedem in v Pustem polju od 22 družin osem (Videčnik
1990, 16). Ti podatki nam že odražajo sliko gospodarskega stanja ob koncu
18. stoletja, ko se je lončarstvo v mestih opustilo zaradi prihoda bakrene
in kositrne posode. Mestni in trški lončarji so se preusmerili v pečarstvo,
lončarstvo pa je postala podeželska obrt (Bras 1988–1990, 223).
Kajžarsko prebivalstvo se je pogosto vključevalo v tkalsko dejavnost. Ta
obrt je skupaj s tesarstvom, krojaštvom in kolarstvom v času fevdalizma
spadala med tiste, ki niso bile monopolizirane v mestih, ampak so bile moč-
no razširjene tudi na podeželju. Centri tkalstva so bili na Pohorju, torej
tam, kjer so naravni pogoji omogočali širše ukvarjanje z živinorejo, in v
osrednjem delu današnje slovenske Štajerske. Kmečki tkalci se prvič ome-
njajo leta 1668, ob koncu tega stoletja pa so tkalske mojstre začeli jasno
ločevati na kmečke in trške, saj so se trški tkalci v mestih ukvarjali tudi s
prodajo platna in sukna. Trški tkalci so se združevali v cehe. Le-ti so nastali
v Marenbergu (Radlje ob Dravi), na Muti in Vuzenici (Baš 1950–1951, 160–
170). V drugi polovici 17. stoletja se med podložniki v naselju Melje v bližini
Maribora omenja tudi krojač, ob koncu istega stoletja pa so se podložniki
gospoščine Zgornje Radvanje ukvarjali s tkalstvom in z mlinarstvom (Bo-
gataj 1989, 65; Mlinarič 1978, 212–213). Razne obrtne dejavnosti so kmetom
139
Cimerman, Kolar, Tišler, Šnajder). Obrt se je v krajih, kot sta Betnava in
Limbuš, po Koropčevem mnenju razširila predvsem v povezavi z bližino
mesta Maribor in njegovega trga (Koropec 1972b, 152–153).
Lončarstvo je v Zadrečki dolini izpričano že od 14. stoletja dalje, v novem
veku pa je ta dejavnost marsikje postala pomemben vir dohodka podložni-
kov, saj se je razširila preko zadovoljevanja domačih potreb. Kmetje so pri-
čeli izdelke proizvajati tudi za širši trg. K razširjenosti lončarske dejavnosti
je veliko prispevala tudi lokacija krajev s kvalitetno glino: tako je imelo lon-
čarstvo središča v Prlekiji, Savinjski dolini, Pilštanju, na Ptujskem polju, v
okolici Celja, Grobelnega in Mozirja (Orožen 1965, 397; Bogataj 1989, 20–
35; Videčnik 1990, 16–17). Lončarska obrt je bila še vedno prisotna tudi v
18. stoletju in tudi v tem času je bila izrednega pomena na gornjegrajskem,
ki je del Zadrečke doline, kjer je bilo lončarstvo najbolj razširjeno. V pr-
vi polovici 18. stoletja je poročilo gornjegrajske zemljiške gosposke celjski
kresiji navajalo, da je lončarstvo edini vir dohodka mnogih kočarjev (Videč-
nik 1990, 17). V nadaljevanju bomo videli, da to ne drži popolnoma, saj so
se mali kmetje v tem času ukvarjali tudi s splavarstvom. Lahko pa zagotovo
rečemo, da je bila lončarska dejavnost na tem območju izredno pomemb-
na in močno razširjena, saj register gornjegrajske zemljiške gospoščine iz
leta 1779 navaja, da je bilo v Potoku od 24 družin kar 12 lončarskih, v Lačji
vasi od 17 družin sedem in v Pustem polju od 22 družin osem (Videčnik
1990, 16). Ti podatki nam že odražajo sliko gospodarskega stanja ob koncu
18. stoletja, ko se je lončarstvo v mestih opustilo zaradi prihoda bakrene
in kositrne posode. Mestni in trški lončarji so se preusmerili v pečarstvo,
lončarstvo pa je postala podeželska obrt (Bras 1988–1990, 223).
Kajžarsko prebivalstvo se je pogosto vključevalo v tkalsko dejavnost. Ta
obrt je skupaj s tesarstvom, krojaštvom in kolarstvom v času fevdalizma
spadala med tiste, ki niso bile monopolizirane v mestih, ampak so bile moč-
no razširjene tudi na podeželju. Centri tkalstva so bili na Pohorju, torej
tam, kjer so naravni pogoji omogočali širše ukvarjanje z živinorejo, in v
osrednjem delu današnje slovenske Štajerske. Kmečki tkalci se prvič ome-
njajo leta 1668, ob koncu tega stoletja pa so tkalske mojstre začeli jasno
ločevati na kmečke in trške, saj so se trški tkalci v mestih ukvarjali tudi s
prodajo platna in sukna. Trški tkalci so se združevali v cehe. Le-ti so nastali
v Marenbergu (Radlje ob Dravi), na Muti in Vuzenici (Baš 1950–1951, 160–
170). V drugi polovici 17. stoletja se med podložniki v naselju Melje v bližini
Maribora omenja tudi krojač, ob koncu istega stoletja pa so se podložniki
gospoščine Zgornje Radvanje ukvarjali s tkalstvom in z mlinarstvom (Bo-
gataj 1989, 65; Mlinarič 1978, 212–213). Razne obrtne dejavnosti so kmetom
139
