Page 143 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 143
Brez izjeme: integrirana kmečka ekonomija na Štajerskem (16.–18. stoletje)
vira dohodka, medtem ko je vedno širšemu sloju malih kmetov in podlo-
žnikov brez zemlje ta dejavnost predstavljala velik del zaslužka. V vsakem
primeru poseganja po neagrarnih dejavnostih ne moremo omejiti na kaj-
žarski sloj, saj je šlo za širši pojav v kmečki ekonomiji na Štajerskem.
Na pojavnost nekaterih obrti so vplivali naravni viri in pogoji. Kot smo
že omenili, je med take obrti sodilo tudi lončarstvo, ki je potrebovalo na-
hajališča gline. Druga dejavnost, ki je bila neposredno povezana z naravno
dobrino, in sicer z vodo, je bilo studenčarstvo. Zgolj bežna omemba stu-
denčarjev v literaturi nam ne daje jasne slike o razširjenosti te dejavno-
sti. Z njo so se pred 20. stoletjem ukvarjali mali kmetje ali studenčarski
obrtniki (Bogataj 1989, 186). Povsem jasno nam je lahko, da je vsako večje
ali manjše naselje potrebovalo lasten izvir vode za svoje preživetje. Kako
so ljudje v novem veku reševali problem iskanja pitne vode, žal ne vemo.
Ena izmed hipotez bi lahko predpostavljala, da se je znanje o iskanju vo-
de prenašalo med generacijami in se ta dejavnost ni izvajala proti plačilu,
kar je na podeželju povsem možno. Za mesta, kjer je preskrbo prebivalstva
urejala mestna uprava, pa je mogoče sklepati, da so najemali studenčarske
obrtnike, ki so mogoče celo potovali po deželi glede na potrebe mest. Ute-
meljenega zaključka tu žal ne moremo podati, saj nam za to primanjkuje
potrebnih informacij.
Velike površine gozda so na Štajerskem spodbudile razvoj različnih de-
javnosti, ki so odvisne od lesa. Ena takih je bilo oglarstvo. Fužinarstvo je
podrobneje raziskoval Šorn, ki je ugotovil, da so bili fužinarski obrati na
Štajerskem prisotni od prve polovice 18. stoletja, vendar iz njegovih zapi-
sov ne izvemo ničesar o vključenosti okoliških kmetov v to dejavnost (1962,
146). Tudi iz siceršnje literature ni razvidno, da bi se kmetje kot delavci
vključevali v dejavnosti, povezane s predelavo in z obdelavo železa. Izkaza-
no pa je, da so bili vanje povezani kot dobavitelji oglja. Podrobnejših podat-
kov za čas pred 19. stoletjem nimamo, čeprav je izkazano, da je bilo oglje na
Štajerskem že v 14. stoletju predmet splavarske trgovine, ki je bila usmer-
jena v Hrvaško, a brez navedbe izvora oglja in dela v njegovi proizvodnji
(Juvan 1986, 116). Sicer sta bila kuhanje in prodaja oglja pomembni go-
spodarski panogi ter vir zaslužka za prebivalce Kozjaka in Pohorja. Oglar-
stvo je zaposlovalo kmete in oglarje v veleposestniških gozdovih (Bogataj
1989, 109; Melik 1957, 45–46). Poleg naštetih industrijskih dejavnosti so na
Štajerskem od 18. stoletja dalje delovale mnoge glažute in steklarne (Cim-
peršek 2016, 297–368). Težko opredelimo, kakšna je bila vloga domačega
prebivalstva, ki je živelo v okolici teh obratov, saj je literatura usmerjena
predvsem v zgodovinski razvoj pridelave stekla.
141
vira dohodka, medtem ko je vedno širšemu sloju malih kmetov in podlo-
žnikov brez zemlje ta dejavnost predstavljala velik del zaslužka. V vsakem
primeru poseganja po neagrarnih dejavnostih ne moremo omejiti na kaj-
žarski sloj, saj je šlo za širši pojav v kmečki ekonomiji na Štajerskem.
Na pojavnost nekaterih obrti so vplivali naravni viri in pogoji. Kot smo
že omenili, je med take obrti sodilo tudi lončarstvo, ki je potrebovalo na-
hajališča gline. Druga dejavnost, ki je bila neposredno povezana z naravno
dobrino, in sicer z vodo, je bilo studenčarstvo. Zgolj bežna omemba stu-
denčarjev v literaturi nam ne daje jasne slike o razširjenosti te dejavno-
sti. Z njo so se pred 20. stoletjem ukvarjali mali kmetje ali studenčarski
obrtniki (Bogataj 1989, 186). Povsem jasno nam je lahko, da je vsako večje
ali manjše naselje potrebovalo lasten izvir vode za svoje preživetje. Kako
so ljudje v novem veku reševali problem iskanja pitne vode, žal ne vemo.
Ena izmed hipotez bi lahko predpostavljala, da se je znanje o iskanju vo-
de prenašalo med generacijami in se ta dejavnost ni izvajala proti plačilu,
kar je na podeželju povsem možno. Za mesta, kjer je preskrbo prebivalstva
urejala mestna uprava, pa je mogoče sklepati, da so najemali studenčarske
obrtnike, ki so mogoče celo potovali po deželi glede na potrebe mest. Ute-
meljenega zaključka tu žal ne moremo podati, saj nam za to primanjkuje
potrebnih informacij.
Velike površine gozda so na Štajerskem spodbudile razvoj različnih de-
javnosti, ki so odvisne od lesa. Ena takih je bilo oglarstvo. Fužinarstvo je
podrobneje raziskoval Šorn, ki je ugotovil, da so bili fužinarski obrati na
Štajerskem prisotni od prve polovice 18. stoletja, vendar iz njegovih zapi-
sov ne izvemo ničesar o vključenosti okoliških kmetov v to dejavnost (1962,
146). Tudi iz siceršnje literature ni razvidno, da bi se kmetje kot delavci
vključevali v dejavnosti, povezane s predelavo in z obdelavo železa. Izkaza-
no pa je, da so bili vanje povezani kot dobavitelji oglja. Podrobnejših podat-
kov za čas pred 19. stoletjem nimamo, čeprav je izkazano, da je bilo oglje na
Štajerskem že v 14. stoletju predmet splavarske trgovine, ki je bila usmer-
jena v Hrvaško, a brez navedbe izvora oglja in dela v njegovi proizvodnji
(Juvan 1986, 116). Sicer sta bila kuhanje in prodaja oglja pomembni go-
spodarski panogi ter vir zaslužka za prebivalce Kozjaka in Pohorja. Oglar-
stvo je zaposlovalo kmete in oglarje v veleposestniških gozdovih (Bogataj
1989, 109; Melik 1957, 45–46). Poleg naštetih industrijskih dejavnosti so na
Štajerskem od 18. stoletja dalje delovale mnoge glažute in steklarne (Cim-
peršek 2016, 297–368). Težko opredelimo, kakšna je bila vloga domačega
prebivalstva, ki je živelo v okolici teh obratov, saj je literatura usmerjena
predvsem v zgodovinski razvoj pridelave stekla.
141
