Page 146 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 146
nida Borondič in Aleksander Panjek
S širjenjem trgovine in prevozništva se je pospešil tudi razvoj gostinstva.
Gostinski obrati se v literaturi omenjajo zgolj kot to, kar so, »gostilne«, zato
je v večini primerov težko opredeliti družbeno pripadnost njihovih lastni-
kov. Posledično imamo za 17. stoletje zgolj dve gotovi omembi podložni-
kov – gostincev: v Melju je v drugi polovici tega stoletja med podložniki
zabeležena krčmarica, v Zgornjem Radvanju pri Mariboru pa gostilničar
(Mlinarič 1978, 212–213; 1980, 230).
Kmečko trgovanje ni bilo omejeno le na bližnja mesta in trge. Štajerski
kmetje, ki so se ukvarjali s splavarstvom, so potovali v oddaljene dežele in
kraje balkanskega sveta, kjer so prodajali izdelek iz domače dežele, v neka-
terih primerih pa celo oskrbovali vojsko. Kot bomo videli v nadaljevanju,
sta o splavarski dejavnosti na Štajerskem največ raziskovala in pisala etno-
log Baš in inženir gozdarstva Juvan. Ne glede na to, da noben od njiju po
stroki ni zgodovinar, sta se pri svojih raziskavah oba opirala tako na arhi-
vsko gradivo kot na zgodovinopisna dela.
Najstarejši vir, ki potrjuje prisotnost splavarstva, je listina iz leta 1478, v
kateri je cesar Friderik i i i. dovolil opravljanje splavarske dejavnosti zgolj v
Zgornji Savinjski in Dravski dolini. Viri za 16. in 17. stoletje govorijo, da je
bilo splavarstvo donosna dejavnost, od katere je gosposka pobirala deseti-
no, na Savinji in Savi pa so pobirali tudi mitnino. Leta 1524 se v žovneškem
urbarju omenja mitnica v Mozirju, kjer so morali kmetje od splavov plače-
vati desetino. Podobno je veljalo za 17. stoletje, ko Valvasor v svojih zapisih
omenja splavarstvo po Savi ter plačevanje desetine od splavov in desk. Prav
tako nam razkriva, da je v drugi polovici 17. stoletja v Gornjem gradu delo-
vala mitnica (Baš 1974, 27–28; Juvan 1986, 82; Orožen 1965, 397–398).
Čeprav je bila splavarska dejavnost prisotna že od začetka novega veka,
je ta oblika transporta in trgovanja pridobila večji obseg ter pomen v 18.
stoletju, ko so se pomembni trgovski posli začeli odvijati po plovnih rekah.
Splavarska dejavnost se je razširila v začetku 18. stoletja, ko je leta 1718
prišlo do miru v Požarevcu, s katerim je Habsburška monarhija pridobila
večji del sedanjega srbskega ozemlja. S pogodbami in z vojaškimi naročili
so se splavarske poti podaljšale do Hrvaške in Slavonije. O razširjenosti in
pomenu te dejavnosti lahko sklepamo tudi iz omembe priimka »flosar«, ki
je bil leta 1715 omenjen v gornjegrajski župniji. Glede na »dopis žagarskih
in splavarskih mojstrov« gornjegrajskega samostana iz leta 1779 naj bi bila
ta dejavnost izrednega pomena prav na Gornjegrajskem, saj naj bi podlo-
žnikom omogočala poplačilo vseh njihovih dajatev (Baš 1974, 28–31; 1977,
63; Juvan 1986, 82). Viri iz sredine 18. stoletja pričajo, da so splavarji v ti-
stem času izdelke gornjegrajskih lončarjev vozili do Celja in na Hrvaško,
144
S širjenjem trgovine in prevozništva se je pospešil tudi razvoj gostinstva.
Gostinski obrati se v literaturi omenjajo zgolj kot to, kar so, »gostilne«, zato
je v večini primerov težko opredeliti družbeno pripadnost njihovih lastni-
kov. Posledično imamo za 17. stoletje zgolj dve gotovi omembi podložni-
kov – gostincev: v Melju je v drugi polovici tega stoletja med podložniki
zabeležena krčmarica, v Zgornjem Radvanju pri Mariboru pa gostilničar
(Mlinarič 1978, 212–213; 1980, 230).
Kmečko trgovanje ni bilo omejeno le na bližnja mesta in trge. Štajerski
kmetje, ki so se ukvarjali s splavarstvom, so potovali v oddaljene dežele in
kraje balkanskega sveta, kjer so prodajali izdelek iz domače dežele, v neka-
terih primerih pa celo oskrbovali vojsko. Kot bomo videli v nadaljevanju,
sta o splavarski dejavnosti na Štajerskem največ raziskovala in pisala etno-
log Baš in inženir gozdarstva Juvan. Ne glede na to, da noben od njiju po
stroki ni zgodovinar, sta se pri svojih raziskavah oba opirala tako na arhi-
vsko gradivo kot na zgodovinopisna dela.
Najstarejši vir, ki potrjuje prisotnost splavarstva, je listina iz leta 1478, v
kateri je cesar Friderik i i i. dovolil opravljanje splavarske dejavnosti zgolj v
Zgornji Savinjski in Dravski dolini. Viri za 16. in 17. stoletje govorijo, da je
bilo splavarstvo donosna dejavnost, od katere je gosposka pobirala deseti-
no, na Savinji in Savi pa so pobirali tudi mitnino. Leta 1524 se v žovneškem
urbarju omenja mitnica v Mozirju, kjer so morali kmetje od splavov plače-
vati desetino. Podobno je veljalo za 17. stoletje, ko Valvasor v svojih zapisih
omenja splavarstvo po Savi ter plačevanje desetine od splavov in desk. Prav
tako nam razkriva, da je v drugi polovici 17. stoletja v Gornjem gradu delo-
vala mitnica (Baš 1974, 27–28; Juvan 1986, 82; Orožen 1965, 397–398).
Čeprav je bila splavarska dejavnost prisotna že od začetka novega veka,
je ta oblika transporta in trgovanja pridobila večji obseg ter pomen v 18.
stoletju, ko so se pomembni trgovski posli začeli odvijati po plovnih rekah.
Splavarska dejavnost se je razširila v začetku 18. stoletja, ko je leta 1718
prišlo do miru v Požarevcu, s katerim je Habsburška monarhija pridobila
večji del sedanjega srbskega ozemlja. S pogodbami in z vojaškimi naročili
so se splavarske poti podaljšale do Hrvaške in Slavonije. O razširjenosti in
pomenu te dejavnosti lahko sklepamo tudi iz omembe priimka »flosar«, ki
je bil leta 1715 omenjen v gornjegrajski župniji. Glede na »dopis žagarskih
in splavarskih mojstrov« gornjegrajskega samostana iz leta 1779 naj bi bila
ta dejavnost izrednega pomena prav na Gornjegrajskem, saj naj bi podlo-
žnikom omogočala poplačilo vseh njihovih dajatev (Baš 1974, 28–31; 1977,
63; Juvan 1986, 82). Viri iz sredine 18. stoletja pričajo, da so splavarji v ti-
stem času izdelke gornjegrajskih lončarjev vozili do Celja in na Hrvaško,
144
