Page 148 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 148
nida Borondič in Aleksander Panjek
tere izmed njih, kot so vinogradništvo in vinarstvo, različne obrti in spla-
varstvo, lahko spremljamo skozi več stoletij, iz česar lahko sklepamo, da so
sodile med pomembnejše in razširjenejše ali vsaj trajnejše kmečke dejav-
nosti na tem območju.
Ob začetku novega veka je bila živinoreja pomembna gospodarska de-
javnost. Na višinskih kmetijah (t. i. švajgah), kjer je bilo malo orne zemlje
in veliko pašnikov, so kmetje redili predvsem ovce in koze, na kmetijah v
dolini pa govedo, prašiče, konje in drobnico. Konjereja je imela velik po-
men v okolici Betnave in v gospoščini Viltuš, kar je bilo povezano z bližino
pomembnih prometnih poti. Podatke o ukvarjanju z živinorejo najdemo
ponovno v 19. stoletju na Gornjegrajskem, kjer naj bi bili dohodki od živi-
noreje drugi najpomembnejši dohodki kmetov, takoj za lesno trgovino. V
goratih predelih so se ukvarjali z živinorejo, poleg tega pa so zaslužek iska-
li tudi v izkoriščanju gozdov. O tej dejavnosti imamo podatke za konec 18.
in začetek 19. stoletja, ko je bilo v Nazarjah kar pet kmečkih žag. Ob pre-
lomu stoletja so bile kmečke žage zabeležene tudi ob Savinji in Dreti. Po
teh rekah je potekala splavarska trgovina, ki je prav tako nudila zaposlitev
marsikateremu kmetu.
Podložniki na Štajerskem so se v velikem obsegu ukvarjali tudi z vino-
gradništvom, kjer srečamo kmete kot lastnike vinogradov ali pa kot naje-
mnike – viničarje. Viničarska razmerja so se začela že v 16. stoletju. Za delo
v vinogradu so vinogradniški delavci kot plačilo dobili manjšo hišo in ne-
kaj zemlje, za dodatna dela v vinogradu pa plačilo v denarju in naturalijah.
Poleg dela, ki so ga opravljali na vinogradu, so se viničarji zaposlovali tudi
pri mlačvi na Hrvaškem in Madžarskem, kot dninarji, v zimskih mesecih
pa so skrbeli tudi za vinograde pri ostalih vinogradnikih. Viničarke so pri
kmetu predle laneno in konopljino povesmo za platno.
Med obrtnimi dejavnostmi, s katerimi so se ukvarjali, sta bila v zgo-
dnjem novem veku najrazširjenejša lončarstvo in tkalstvo. Z lončarstvom
so se že od konca srednjega veka ukvarjali prebivalci Zadrečke doline, Prle-
kije, Savinjske doline, Pilštanja, Ptujskega polja in podložniki, ki so živeli v
okolici Celja, Grobelnega in Mozirja. V Zadrečki dolini, natančneje na Gor-
njegrajskem, se ta obrt ponovno omenja v 18. stoletju, ko je predstavljala
pomembno dejavnost kmečkega prebivalstva. V 18. stoletju je v mesta pri-
šla železna posoda, zato lončarstvo postane vse bolj podeželska obrt. Med
kajžarskim prebivalstvom je bila priljubljena tkalska obrt. Kmečki tkalci se
prvič omenjajo leta 1668, tekom 18. stoletja pa se omenjajo kar nekajkrat.
Po vsej verjetnosti so delovali tudi v sklopu založniškega sistema. Glede
na to, da se tkalska obrt omenja v zvezi z različnimi kraji, lahko sklepamo,
146
tere izmed njih, kot so vinogradništvo in vinarstvo, različne obrti in spla-
varstvo, lahko spremljamo skozi več stoletij, iz česar lahko sklepamo, da so
sodile med pomembnejše in razširjenejše ali vsaj trajnejše kmečke dejav-
nosti na tem območju.
Ob začetku novega veka je bila živinoreja pomembna gospodarska de-
javnost. Na višinskih kmetijah (t. i. švajgah), kjer je bilo malo orne zemlje
in veliko pašnikov, so kmetje redili predvsem ovce in koze, na kmetijah v
dolini pa govedo, prašiče, konje in drobnico. Konjereja je imela velik po-
men v okolici Betnave in v gospoščini Viltuš, kar je bilo povezano z bližino
pomembnih prometnih poti. Podatke o ukvarjanju z živinorejo najdemo
ponovno v 19. stoletju na Gornjegrajskem, kjer naj bi bili dohodki od živi-
noreje drugi najpomembnejši dohodki kmetov, takoj za lesno trgovino. V
goratih predelih so se ukvarjali z živinorejo, poleg tega pa so zaslužek iska-
li tudi v izkoriščanju gozdov. O tej dejavnosti imamo podatke za konec 18.
in začetek 19. stoletja, ko je bilo v Nazarjah kar pet kmečkih žag. Ob pre-
lomu stoletja so bile kmečke žage zabeležene tudi ob Savinji in Dreti. Po
teh rekah je potekala splavarska trgovina, ki je prav tako nudila zaposlitev
marsikateremu kmetu.
Podložniki na Štajerskem so se v velikem obsegu ukvarjali tudi z vino-
gradništvom, kjer srečamo kmete kot lastnike vinogradov ali pa kot naje-
mnike – viničarje. Viničarska razmerja so se začela že v 16. stoletju. Za delo
v vinogradu so vinogradniški delavci kot plačilo dobili manjšo hišo in ne-
kaj zemlje, za dodatna dela v vinogradu pa plačilo v denarju in naturalijah.
Poleg dela, ki so ga opravljali na vinogradu, so se viničarji zaposlovali tudi
pri mlačvi na Hrvaškem in Madžarskem, kot dninarji, v zimskih mesecih
pa so skrbeli tudi za vinograde pri ostalih vinogradnikih. Viničarke so pri
kmetu predle laneno in konopljino povesmo za platno.
Med obrtnimi dejavnostmi, s katerimi so se ukvarjali, sta bila v zgo-
dnjem novem veku najrazširjenejša lončarstvo in tkalstvo. Z lončarstvom
so se že od konca srednjega veka ukvarjali prebivalci Zadrečke doline, Prle-
kije, Savinjske doline, Pilštanja, Ptujskega polja in podložniki, ki so živeli v
okolici Celja, Grobelnega in Mozirja. V Zadrečki dolini, natančneje na Gor-
njegrajskem, se ta obrt ponovno omenja v 18. stoletju, ko je predstavljala
pomembno dejavnost kmečkega prebivalstva. V 18. stoletju je v mesta pri-
šla železna posoda, zato lončarstvo postane vse bolj podeželska obrt. Med
kajžarskim prebivalstvom je bila priljubljena tkalska obrt. Kmečki tkalci se
prvič omenjajo leta 1668, tekom 18. stoletja pa se omenjajo kar nekajkrat.
Po vsej verjetnosti so delovali tudi v sklopu založniškega sistema. Glede
na to, da se tkalska obrt omenja v zvezi z različnimi kraji, lahko sklepamo,
146
