Page 147 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 147
Brez izjeme: integrirana kmečka ekonomija na Štajerskem (16.–18. stoletje)
kjer so jih tudi prodajali. Na Hrvaško so splavarili tudi splave z lesom in
apnom, ki so ga dostavljali glede na vojaške pogodbe in naročila. Apno so
v skromnejšem obsegu prodajali tudi na Kranjskem in slovenskem Štajer-
skem. Zaradi velikega obsega splavarske dejavnosti so tekom 18. stoletja
kar trikrat (v letih 1749, 1755 in 1782) objavili tarife »o plovnem vzdrževal-
nem plačilu«. Ob koncu 18. stoletja so podložniki Gornjega grada splavarili
velike količine lesa (stavbni les in deske) po Dreti, Savinji in Savi na Hr-
vaško, v Slavonijo in Srem (Baš 1974, 34; 2003, 21–22; Juvan 1986, 82). V
začetku naslednjega stoletja so vožnje potekale v že prej omenjene kraje,
hkrati pa tudi na Dolenjsko ter celo do Mitrovice in Beograda (Baš 1974, 28,
34–38, 45; 2003, 13; Orožen 1965, 397–398).
Opis gornjegrajskega gospostva iz leta 1801 nam osvetljuje položaj pod-
ložnikov in vzroke za njihovo vključevanje v splavarstvo. Podložniki tega
gospostva so imeli malo njiv in travnikov, njihov poljski pridelek pa je za-
dostoval le za domače potrebe, zato ga prodajati niso mogli. Da bi si pri-
služili potreben denar za dajatve, so se začeli ukvarjati z lesno trgovino in
s splavarstvom. Ta opis stanja v začetku 19. stoletja dopolnjuje še zapis iz
leta 1807, ki pravi, da vožnje na Dreti in Savinji dajejo dober zaslužek ne
le lastnikom žag in splavov, ampak tudi mnogim kočarjem in malim pose-
stnikom, ki delajo kot splavarski hlapci. Tu se posebej omenja sloj kmetov,
ki so bili lastniki žag in splavov ter so se ukvarjali z lesno trgovino, in sloj
kočarjev ter malih kmetov, ki so služili s splavarstvom (Baš 1974, 35–36, 45;
Juvan 1986, 83). Podložniki gornjegrajske gospoščine pa se niso preživljali
samo s splavarstvom, ampak tudi s kmečko trgovino. Domači obrtniki so
v začetku 19. stoletja oskrbovali bližnjo okolico s potrebnimi izdelki. S pre-
vozništvom in tovorjenjem so se iz gospoščine izvažali volna, oves, mast,
med, lan in konoplja, uvažali pa so sol in železnino. Ker v tistem času na
tem območju še ni bilo trgovskega stanu, lahko sklepamo, da so se s tran-
sportom dobrin ukvarjali lokalni kmetje (Baš 1938, 9–10).
Z razmahom trgovine se je pospešil tudi razvoj drugih povezanih de-
javnosti. Pojavili so se izposojevalci tovorne živine, pogodbeni tovorniki
večinoma iz kmečkih vrst, pod klanci so se začeli vse pogosteje pojavlja-
ti pripregarji, ki so s svojo tovorno živino prevoznikom pomagali pri pre-
magovanju strmin. Poleg vsega naštetega pa so se ob cestah vse pogosteje
pojavljale gostilne in prenočišča s hlevi (Curk 1986, 8).
Zaključek
Na območju slovenske Štajerske je opazen zelo raznolik nabor gospodar-
skih dejavnosti, v katere so se kmetje vključevali v iskanju dohodka. Neka-
145
kjer so jih tudi prodajali. Na Hrvaško so splavarili tudi splave z lesom in
apnom, ki so ga dostavljali glede na vojaške pogodbe in naročila. Apno so
v skromnejšem obsegu prodajali tudi na Kranjskem in slovenskem Štajer-
skem. Zaradi velikega obsega splavarske dejavnosti so tekom 18. stoletja
kar trikrat (v letih 1749, 1755 in 1782) objavili tarife »o plovnem vzdrževal-
nem plačilu«. Ob koncu 18. stoletja so podložniki Gornjega grada splavarili
velike količine lesa (stavbni les in deske) po Dreti, Savinji in Savi na Hr-
vaško, v Slavonijo in Srem (Baš 1974, 34; 2003, 21–22; Juvan 1986, 82). V
začetku naslednjega stoletja so vožnje potekale v že prej omenjene kraje,
hkrati pa tudi na Dolenjsko ter celo do Mitrovice in Beograda (Baš 1974, 28,
34–38, 45; 2003, 13; Orožen 1965, 397–398).
Opis gornjegrajskega gospostva iz leta 1801 nam osvetljuje položaj pod-
ložnikov in vzroke za njihovo vključevanje v splavarstvo. Podložniki tega
gospostva so imeli malo njiv in travnikov, njihov poljski pridelek pa je za-
dostoval le za domače potrebe, zato ga prodajati niso mogli. Da bi si pri-
služili potreben denar za dajatve, so se začeli ukvarjati z lesno trgovino in
s splavarstvom. Ta opis stanja v začetku 19. stoletja dopolnjuje še zapis iz
leta 1807, ki pravi, da vožnje na Dreti in Savinji dajejo dober zaslužek ne
le lastnikom žag in splavov, ampak tudi mnogim kočarjem in malim pose-
stnikom, ki delajo kot splavarski hlapci. Tu se posebej omenja sloj kmetov,
ki so bili lastniki žag in splavov ter so se ukvarjali z lesno trgovino, in sloj
kočarjev ter malih kmetov, ki so služili s splavarstvom (Baš 1974, 35–36, 45;
Juvan 1986, 83). Podložniki gornjegrajske gospoščine pa se niso preživljali
samo s splavarstvom, ampak tudi s kmečko trgovino. Domači obrtniki so
v začetku 19. stoletja oskrbovali bližnjo okolico s potrebnimi izdelki. S pre-
vozništvom in tovorjenjem so se iz gospoščine izvažali volna, oves, mast,
med, lan in konoplja, uvažali pa so sol in železnino. Ker v tistem času na
tem območju še ni bilo trgovskega stanu, lahko sklepamo, da so se s tran-
sportom dobrin ukvarjali lokalni kmetje (Baš 1938, 9–10).
Z razmahom trgovine se je pospešil tudi razvoj drugih povezanih de-
javnosti. Pojavili so se izposojevalci tovorne živine, pogodbeni tovorniki
večinoma iz kmečkih vrst, pod klanci so se začeli vse pogosteje pojavlja-
ti pripregarji, ki so s svojo tovorno živino prevoznikom pomagali pri pre-
magovanju strmin. Poleg vsega naštetega pa so se ob cestah vse pogosteje
pojavljale gostilne in prenočišča s hlevi (Curk 1986, 8).
Zaključek
Na območju slovenske Štajerske je opazen zelo raznolik nabor gospodar-
skih dejavnosti, v katere so se kmetje vključevali v iskanju dohodka. Neka-
145
