Page 140 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 140
nida Borondič in Aleksander Panjek
V goratejših predelih so podložniki dohodke iskali v izkoriščanju goz-
dov. Trgovina z lesom, žagarstvo in splavarstvo so bili na gornjegrajskem
zabeleženi že ob koncu srednjega veka. Prav tako so bili na tem območju
med prebivalci zabeleženi mnogi drvarji, žagarji, plavci, splavarji in trgovci
z lesom, ki jim je les predstavljal pomemben vir zaslužka. V drugi polovi-
ci 18. stoletja je gornjegrajska gospoščina po nasvetu lovcev, ki so nadzo-
rovali gozdove, prodajala komplekse gozdov v izrabo podložnikom, nakar
so se gozdovi začeli ločevati na tiste, ki so bili v lasti gospoščine, in tiste,
ki so bili v lasti podložnikov. Gospoščina je proti koncu 18. stoletja svoje
gozdove nehala oddajati v najem kmečkim podložnikom, saj je pašništvo
povzročalo škodo v gozdu, ki so ga v tem času vse bolj razumeli kot po-
memben gospodarski vir. Posledično se je gospoščina zavzemala za skrb
za gozdove in najemala strokovne gozdarje, ki so bili osredotočeni na upo-
rabo gozdov za namene gozdarstva. Gozdovi z najkvalitetnejšim lesom so
se v Zgornji Savinjski dolini nahajali v hribovitem in težko dostopnem ob-
močju. Spravilo lesa v dolino, ki je bilo namenjeno za lesno trgovino, je
zahtevalo veliko predpriprav in primernih delavcev (mladih zdravih mož).
Pri načrtovanju skupin gozdnih delavcev je bilo predvideno, da isti delav-
ci opravijo vsa opravila, ki zajemajo sečnjo, plavljenje, spravljanje lesa po
rižah in splavarjenje. Za opravljanje gozdnih del so gozdarji, ki so imeli v
oskrbi gospoščinske gozdove, najemali sezonske delavce, ki so večinoma
prihajali iz revnejših kmečkih družin. Po drugi strani pa so podložniki v
lastnih gozdovih poleti sekali les, na posekanem svetu pa kasneje pasli ži-
vino. Pozimi so les spravljali v dolino, kjer so ga razžagali, spomladi in je-
seni pa so ga transportirali po rekah in prodajali (Gršak 1870, 40; Baš 1989,
338–339; Videčnik 1997, 96–98, 104). Tako je na primer v Nazarjah nasta-
lo pet žag, ki so bile v kmečki lasti. Tu je stala tudi pomembna postaja za
gradnjo splavov, saj je sem prihajal les tako iz Savinjske kot iz Dravske do-
line (Orožen 1965, 398). Kmečke žage pa so nastale tudi na Savinji in Dreti,
kjer jih imamo na prehodu iz 18. v 19. stoletje zabeleženih kar 50 (Baš 1989,
339–340).
Dejavnosti sekundarnega sektorja
Kot smo spoznali, so dohodke izven domače kmetije iskali predvsem ti-
sti podložniki, ki so imeli v lasti malo zemlje. Čeprav se osredotočamo na
novi vek, je pomembno, da povemo, da gornjegrajski urbar že leta 1426
ločuje med rokodelci brez posesti (t. i. koloni) in kmeti, ki se ukvarjajo z
rokodelstvom (Videčnik 1990, 6). Predvsem v starejših stoletjih je mogo-
če kmečke obrtnike prepoznati po njihovih priimkih (Kovač, Sitar, Lončar,
138
V goratejših predelih so podložniki dohodke iskali v izkoriščanju goz-
dov. Trgovina z lesom, žagarstvo in splavarstvo so bili na gornjegrajskem
zabeleženi že ob koncu srednjega veka. Prav tako so bili na tem območju
med prebivalci zabeleženi mnogi drvarji, žagarji, plavci, splavarji in trgovci
z lesom, ki jim je les predstavljal pomemben vir zaslužka. V drugi polovi-
ci 18. stoletja je gornjegrajska gospoščina po nasvetu lovcev, ki so nadzo-
rovali gozdove, prodajala komplekse gozdov v izrabo podložnikom, nakar
so se gozdovi začeli ločevati na tiste, ki so bili v lasti gospoščine, in tiste,
ki so bili v lasti podložnikov. Gospoščina je proti koncu 18. stoletja svoje
gozdove nehala oddajati v najem kmečkim podložnikom, saj je pašništvo
povzročalo škodo v gozdu, ki so ga v tem času vse bolj razumeli kot po-
memben gospodarski vir. Posledično se je gospoščina zavzemala za skrb
za gozdove in najemala strokovne gozdarje, ki so bili osredotočeni na upo-
rabo gozdov za namene gozdarstva. Gozdovi z najkvalitetnejšim lesom so
se v Zgornji Savinjski dolini nahajali v hribovitem in težko dostopnem ob-
močju. Spravilo lesa v dolino, ki je bilo namenjeno za lesno trgovino, je
zahtevalo veliko predpriprav in primernih delavcev (mladih zdravih mož).
Pri načrtovanju skupin gozdnih delavcev je bilo predvideno, da isti delav-
ci opravijo vsa opravila, ki zajemajo sečnjo, plavljenje, spravljanje lesa po
rižah in splavarjenje. Za opravljanje gozdnih del so gozdarji, ki so imeli v
oskrbi gospoščinske gozdove, najemali sezonske delavce, ki so večinoma
prihajali iz revnejših kmečkih družin. Po drugi strani pa so podložniki v
lastnih gozdovih poleti sekali les, na posekanem svetu pa kasneje pasli ži-
vino. Pozimi so les spravljali v dolino, kjer so ga razžagali, spomladi in je-
seni pa so ga transportirali po rekah in prodajali (Gršak 1870, 40; Baš 1989,
338–339; Videčnik 1997, 96–98, 104). Tako je na primer v Nazarjah nasta-
lo pet žag, ki so bile v kmečki lasti. Tu je stala tudi pomembna postaja za
gradnjo splavov, saj je sem prihajal les tako iz Savinjske kot iz Dravske do-
line (Orožen 1965, 398). Kmečke žage pa so nastale tudi na Savinji in Dreti,
kjer jih imamo na prehodu iz 18. v 19. stoletje zabeleženih kar 50 (Baš 1989,
339–340).
Dejavnosti sekundarnega sektorja
Kot smo spoznali, so dohodke izven domače kmetije iskali predvsem ti-
sti podložniki, ki so imeli v lasti malo zemlje. Čeprav se osredotočamo na
novi vek, je pomembno, da povemo, da gornjegrajski urbar že leta 1426
ločuje med rokodelci brez posesti (t. i. koloni) in kmeti, ki se ukvarjajo z
rokodelstvom (Videčnik 1990, 6). Predvsem v starejših stoletjih je mogo-
če kmečke obrtnike prepoznati po njihovih priimkih (Kovač, Sitar, Lončar,
138
