Page 144 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 144
nida Borondič in Aleksander Panjek
Dejavnosti terciarnega sektorja
Kmečka trgovina in z njo povezane dejavnosti so se na Štajerskem začele
pospešeno širiti ob koncu srednjega in začetku novega veka. Podložniki so
trgovali predvsem z žitom, živino, vinom, lesom in apnom, svoje izdelke pa
so prodajali predvsem v bližini trgov, cerkva in mest (Koropec 1972b, 163).
S kakšnimi vrstami blaga so poleg tega trgovali kmetje v začetku 16. sto-
letja, lahko izvemo na primer iz zapisov mitnice v Mariboru, v katerih so
zabeležene mitnine iz mestnega trga in tiste, ki so veljale za prevoz po ce-
stah. Iz slednjih lahko na podlagi plačil v blagu sklepamo, s čim so trgovali
(npr., od tovora sira so morali plačati en hlebec sira, sitar pa je plačal z enim
sitom). Da so se kmetje mariborskega gospostva res ukvarjali s kmečko tr-
govino, nam govori podatek, da so si lahko prislužili oprostitev mitnine s
tridnevno tlako za potrebe mesta (Leskovec 1969, 411). Podložnikom vino-
rodnih pokrajin, ki so živeli od specializiranega kmetijstva, usmerjenega v
vinogradništvo in vinarstvo, je glavni vir dohodka predstavljala prodaja vi-
na. Poklicni trgovci so smeli na območju Ljutomersko-Ormoških goric od
podložnih kmetov kupovati vino le od 29. septembra do 11. novembra, ka-
sneje pa samo iz kleti samostana ali zemljiške gosposke (Belec 1968b, 35).
Vinska trgovina na Štajerskem se je razmahnila ob začetku novega veka,
ko so se vanjo začeli množično vključevati podložniki, ki so močno kon-
kurirali meščanski trgovini (Mlinarič 1999, 29–31). Tudi trgovanje s soljo
je bilo v domeni kmečke trgovine. Čeprav o solni trgovini na Štajerskem
v literaturi ni na voljo dovolj podatkov, ki bi nam pričali o razširjenosti te
dejavnosti, je na Gornjegrajskem že v drugi polovici 15. stoletja izpričano
razširjeno tovorjenje soli. To je razvidno iz podatka, da je imel samostan
določeno vozno tlako za svoje podložnike, od katere so se lahko odkupili
z vsoto denarja ali s tovorom soli (Gestrin 1952–1953, 505–507). Ker je to
edina informacija o trgovanju s soljo, žal ne moremo ugotoviti, v kolikšni
meri so se podložniki ukvarjali s tovorjenjem soli.
Po glavni cesti Dunaj–Trst, ki je šla preko Štajerske, se je v 16. stoletju
razvil živahen promet. Vzporedno z meščansko trgovino se je hitro razvi-
jala in naraščala tudi kmečka trgovina, ki je po količini, ne pa po vredno-
sti, presegla meščansko. Slednja je le redko posegala v trgovanje s kmetij-
skimi pridelki, zato je bila trgovina z žitom vedno trdno v rokah kmečkih
trgovcev. Žito je bilo eden glavnih predmetov trgovine med zaledjem in
obalnimi mesti, v katerih so nato kmetje kupovali vino in sol. V trgovino
med zaledjem in obalnimi mesti so se poleg kmetov iz zahodnih slovenskih
regij vključevali tudi štajerski podložniki (Curk 1986, 8; Gestrin 1965, 40–
142
Dejavnosti terciarnega sektorja
Kmečka trgovina in z njo povezane dejavnosti so se na Štajerskem začele
pospešeno širiti ob koncu srednjega in začetku novega veka. Podložniki so
trgovali predvsem z žitom, živino, vinom, lesom in apnom, svoje izdelke pa
so prodajali predvsem v bližini trgov, cerkva in mest (Koropec 1972b, 163).
S kakšnimi vrstami blaga so poleg tega trgovali kmetje v začetku 16. sto-
letja, lahko izvemo na primer iz zapisov mitnice v Mariboru, v katerih so
zabeležene mitnine iz mestnega trga in tiste, ki so veljale za prevoz po ce-
stah. Iz slednjih lahko na podlagi plačil v blagu sklepamo, s čim so trgovali
(npr., od tovora sira so morali plačati en hlebec sira, sitar pa je plačal z enim
sitom). Da so se kmetje mariborskega gospostva res ukvarjali s kmečko tr-
govino, nam govori podatek, da so si lahko prislužili oprostitev mitnine s
tridnevno tlako za potrebe mesta (Leskovec 1969, 411). Podložnikom vino-
rodnih pokrajin, ki so živeli od specializiranega kmetijstva, usmerjenega v
vinogradništvo in vinarstvo, je glavni vir dohodka predstavljala prodaja vi-
na. Poklicni trgovci so smeli na območju Ljutomersko-Ormoških goric od
podložnih kmetov kupovati vino le od 29. septembra do 11. novembra, ka-
sneje pa samo iz kleti samostana ali zemljiške gosposke (Belec 1968b, 35).
Vinska trgovina na Štajerskem se je razmahnila ob začetku novega veka,
ko so se vanjo začeli množično vključevati podložniki, ki so močno kon-
kurirali meščanski trgovini (Mlinarič 1999, 29–31). Tudi trgovanje s soljo
je bilo v domeni kmečke trgovine. Čeprav o solni trgovini na Štajerskem
v literaturi ni na voljo dovolj podatkov, ki bi nam pričali o razširjenosti te
dejavnosti, je na Gornjegrajskem že v drugi polovici 15. stoletja izpričano
razširjeno tovorjenje soli. To je razvidno iz podatka, da je imel samostan
določeno vozno tlako za svoje podložnike, od katere so se lahko odkupili
z vsoto denarja ali s tovorom soli (Gestrin 1952–1953, 505–507). Ker je to
edina informacija o trgovanju s soljo, žal ne moremo ugotoviti, v kolikšni
meri so se podložniki ukvarjali s tovorjenjem soli.
Po glavni cesti Dunaj–Trst, ki je šla preko Štajerske, se je v 16. stoletju
razvil živahen promet. Vzporedno z meščansko trgovino se je hitro razvi-
jala in naraščala tudi kmečka trgovina, ki je po količini, ne pa po vredno-
sti, presegla meščansko. Slednja je le redko posegala v trgovanje s kmetij-
skimi pridelki, zato je bila trgovina z žitom vedno trdno v rokah kmečkih
trgovcev. Žito je bilo eden glavnih predmetov trgovine med zaledjem in
obalnimi mesti, v katerih so nato kmetje kupovali vino in sol. V trgovino
med zaledjem in obalnimi mesti so se poleg kmetov iz zahodnih slovenskih
regij vključevali tudi štajerski podložniki (Curk 1986, 8; Gestrin 1965, 40–
142
