Page 142 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 142
nida Borondič in Aleksander Panjek
nudile zaslužek tudi v sledečem stoletju, ko so na primer v topografiji deže-
le Štajerske iz leta 1754 poleg obrtnikov v trgu Mozirje našteli še okoliške
obrtnike. Med temi so našteti tkalci, krojači, kovači, mlinarji, godci, žagarji
in čevljarji (Videčnik 1990, 8). Glede na to, da imamo med podložniki že v
prejšnjem stoletju izpričane tkalce in mlinarje, je smotrno sklepati, da se
je obrtna dejavnost kontinuirano nadaljevala skozi stoletja.
V drugi polovici 18. stoletja so v Habsburški monarhiji opravili popis pre-
bivalstva in raznih obrtnikov, založnikov in kmečkih proizvajalcev. Ena iz-
med rubrik so bile tudi kmečke statve, ki so bile na Kranjskem zelo številne
in pomemben del založniškega tkalskega sistema, zaradi česar so jih v tej
deželi posebej preštevali in zapisovali v rubriko »kmečke statve, delujoče v
založniškem sistemu«. Drugače pa je bilo na Štajerskem, kjer je bilo najde-
nih premalo statev, da bi jih vpisovali v to rubriko, zato so jih beležili v dru-
gih razdelkih. A glede na dejstvo, da so bile statve na Štajerskem zapisane
v mnogih rubrikah, lahko sklepamo, da je bilo kmečko tkalstvo na Štajer-
skem razširjeno bolj, kot je to razvidno iz popisa. Tako kranjskim kot tudi
slovenskoštajerskim popisovalcem je bilo izredno težko ločiti med kmeč-
kim tkalcem, ki izdeluje predvsem za domače potrebe ali pa tudi za trg,
in proizvajalcem, vključenim v založniški sistem, ki mu je bilo lahko delo
na polju le postransko opravilo v primeru, če je posedoval le malo zemlje.
Šorn je podal razlago, da lahko gruntarskega tkalca od kočarskega ločimo, v
kolikor pogledamo, katera dejavnost podložniku vzame največ časa in mu
nudi večji del dohodka za preživljanje. Čeprav sta se oba tkalca ukvarjala s
prodajo svojih izdelkov, se je kočarski tkalec v glavnem preživljal od dejav-
nosti v sklopu založniške mreže, medtem ko je gruntarski prodajal le viške
svoje tkalske dejavnosti (Šorn 1978, 61–62).
Ob prehodu v 19. stoletje so bile na Štajerskem med podložniki prisotne
mnoge obrti. Že ob začetku tega stoletja so prebivalci naselja Brestanica
v zimskih mesecih, ko ni bilo dela na polju, izdelovali za širši trg hišno in
gospodinjsko orodje, kot so ročaji za motike, grablje in krampi ter koši,
peharji in skrinje za žito (Kuret 1985, 85–86). Tudi v Zgornji Savinjski doli-
ni so se podložniki ukvarjali s predelavo lesa. Pomembna dejavnost je bilo
»cimpermanstvo« oziroma tesarska obrt. Mnogi tesarji so poleti tesarili,
pozimi pa izdelovali škafe, vedra, kadi za zelje in sode. Z lesnimi obrtmi
so se ukvarjali predvsem kajžarji, ki so v svoji lasti imeli malo zemlje. Zelo
razširjena je bila na Štajerskem tudi sodarska obrt, saj je bilo tu, kot smo
spoznali, zelo razširjeno vinogradništvo (Bras 1979, 17–18). Za tiste kmete,
ki so imeli dovolj lastne zemlje in so se z obrtjo ukvarjali samo v zimskih
mesecih, lahko sklepamo, da jim ta dejavnost ni predstavljala osrednjega
140
nudile zaslužek tudi v sledečem stoletju, ko so na primer v topografiji deže-
le Štajerske iz leta 1754 poleg obrtnikov v trgu Mozirje našteli še okoliške
obrtnike. Med temi so našteti tkalci, krojači, kovači, mlinarji, godci, žagarji
in čevljarji (Videčnik 1990, 8). Glede na to, da imamo med podložniki že v
prejšnjem stoletju izpričane tkalce in mlinarje, je smotrno sklepati, da se
je obrtna dejavnost kontinuirano nadaljevala skozi stoletja.
V drugi polovici 18. stoletja so v Habsburški monarhiji opravili popis pre-
bivalstva in raznih obrtnikov, založnikov in kmečkih proizvajalcev. Ena iz-
med rubrik so bile tudi kmečke statve, ki so bile na Kranjskem zelo številne
in pomemben del založniškega tkalskega sistema, zaradi česar so jih v tej
deželi posebej preštevali in zapisovali v rubriko »kmečke statve, delujoče v
založniškem sistemu«. Drugače pa je bilo na Štajerskem, kjer je bilo najde-
nih premalo statev, da bi jih vpisovali v to rubriko, zato so jih beležili v dru-
gih razdelkih. A glede na dejstvo, da so bile statve na Štajerskem zapisane
v mnogih rubrikah, lahko sklepamo, da je bilo kmečko tkalstvo na Štajer-
skem razširjeno bolj, kot je to razvidno iz popisa. Tako kranjskim kot tudi
slovenskoštajerskim popisovalcem je bilo izredno težko ločiti med kmeč-
kim tkalcem, ki izdeluje predvsem za domače potrebe ali pa tudi za trg,
in proizvajalcem, vključenim v založniški sistem, ki mu je bilo lahko delo
na polju le postransko opravilo v primeru, če je posedoval le malo zemlje.
Šorn je podal razlago, da lahko gruntarskega tkalca od kočarskega ločimo, v
kolikor pogledamo, katera dejavnost podložniku vzame največ časa in mu
nudi večji del dohodka za preživljanje. Čeprav sta se oba tkalca ukvarjala s
prodajo svojih izdelkov, se je kočarski tkalec v glavnem preživljal od dejav-
nosti v sklopu založniške mreže, medtem ko je gruntarski prodajal le viške
svoje tkalske dejavnosti (Šorn 1978, 61–62).
Ob prehodu v 19. stoletje so bile na Štajerskem med podložniki prisotne
mnoge obrti. Že ob začetku tega stoletja so prebivalci naselja Brestanica
v zimskih mesecih, ko ni bilo dela na polju, izdelovali za širši trg hišno in
gospodinjsko orodje, kot so ročaji za motike, grablje in krampi ter koši,
peharji in skrinje za žito (Kuret 1985, 85–86). Tudi v Zgornji Savinjski doli-
ni so se podložniki ukvarjali s predelavo lesa. Pomembna dejavnost je bilo
»cimpermanstvo« oziroma tesarska obrt. Mnogi tesarji so poleti tesarili,
pozimi pa izdelovali škafe, vedra, kadi za zelje in sode. Z lesnimi obrtmi
so se ukvarjali predvsem kajžarji, ki so v svoji lasti imeli malo zemlje. Zelo
razširjena je bila na Štajerskem tudi sodarska obrt, saj je bilo tu, kot smo
spoznali, zelo razširjeno vinogradništvo (Bras 1979, 17–18). Za tiste kmete,
ki so imeli dovolj lastne zemlje in so se z obrtjo ukvarjali samo v zimskih
mesecih, lahko sklepamo, da jim ta dejavnost ni predstavljala osrednjega
140
