Page 154 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 154
aša Henig Miščič, Leonida Borondič in Aleksander Panjek
Ostravskega, ki se je ukvarjal z razvojem trgovine na splošno ter trgovskih
poti v okolici Železne Kaple. V tem kontekstu navaja, da so se kmetje na
tem območju ukvarjali tudi s prevozništvom (Ostravsky 1968). Karli Hren
v novejši lokalni študiji obravnava pomen razvoja trgovskih poti na jugo-
vzhodu dežele s posebnim poudarkom na izgradnji prelaza Ljubelj okrog
leta 1573. Z vzpostavitvijo poti čez omenjen prelaz so se okrepile trgovske
povezave med Celovcem in deželo Kranjsko, postal pa je tudi pomembna
žila za tihotapljenje, predvsem morske soli, na Koroško (Hren 2012).
O življenju in načinih preživljanja v koroški deželi lahko veliko izvemo
iz dveh pomembnih del Marije Makarovič, kjer je pisala o prebivalcih iz va-
si Črna in Sela (Makarovič in Modrej 2013; Makarovič 1994). Čeprav sta ti
dve deli antropološko in etnološko naravnani, iz njiju lahko veliko izvemo
o poklicih in načinih iskanja zaslužka prebivalcev teh dveh krajev. V Selah
se že v 16. in 17. stoletju omenjajo kajžarji. Ti so imeli premalo zemlje, s ka-
tero bi se lahko preživljali, zato so se stalno ali občasno zaposlovali. Marija
Makarovič pravi, da so se moški zaposlovali predvsem v fužinarstvu, oglar-
stvu ali gozdarstvu. Žene so po navadi gospodinjile in skrbele za kmetijo,
hkrati pa so hodile na dnino v okoliške kmetije. Nadalje se leta 1724 v po-
pisu deželnega sodišča pri gospostvu Humperk omenja 26 gostačev, med
katerimi je bilo deset drvarjev, osem dninarjev ter po en tesar in tkalec.
Tudi v 19. stoletju so se gostači pogosto zaposlovali kot drvarji (Makarovič
1994, 91–92).
Podatki, ki nam osvetljujejo življenje kmečkega prebivalstva v novem ve-
ku, se nahajajo predvsem v raznih urbarjih in inventarjih. O številu kmeč-
kih poslov (hlapcev in dekel) v določenih okrajih nam v 18. stoletju govorijo
župnijski popisi duš, od konca omenjenega stoletja pa so ti podatki zapisa-
ni še v matičnih knjigah in družinskih popisih. Kmečki posli, ki so hodili na
delo v Črno na Koroškem, so prihajali predvsem iz vrst bajtarskih in kmeč-
kih otrok, med njimi pa je bilo tudi nekaj hčera rudarjev in obrtnikov ter
sinov delavskih družin. Posli, ki so delali v Črni, so bili v tej vasi tudi rojeni
ali pa so prihajali iz okoliških krajev. Le malo kmetov in obrtnikov je imelo
tako veliko zemlje, da je udinjalo (jemalo v službo) po več poslov. Podat-
ke o posestvih, kjer so zaposlovali več poslov, zasledimo v drugi polovici
18. stoletja le dvakrat, in sicer pri Lamprehtovi kmetiji, kjer so udinjali tri
posle, ter v župnišču, kjer so jih imeli kar pet (Makarovič in Modrej 2013,
179–185).
Motivi za poseganje po neagrarnih in tržnih dejavnostih ter virih dohod-
ka, ki se navajajo v literaturi, so različni, pri čemer se izpostavlja njihova
odvisnost od položaja in velikosti kmečkega posestva ter od uspešnosti po-
152
Ostravskega, ki se je ukvarjal z razvojem trgovine na splošno ter trgovskih
poti v okolici Železne Kaple. V tem kontekstu navaja, da so se kmetje na
tem območju ukvarjali tudi s prevozništvom (Ostravsky 1968). Karli Hren
v novejši lokalni študiji obravnava pomen razvoja trgovskih poti na jugo-
vzhodu dežele s posebnim poudarkom na izgradnji prelaza Ljubelj okrog
leta 1573. Z vzpostavitvijo poti čez omenjen prelaz so se okrepile trgovske
povezave med Celovcem in deželo Kranjsko, postal pa je tudi pomembna
žila za tihotapljenje, predvsem morske soli, na Koroško (Hren 2012).
O življenju in načinih preživljanja v koroški deželi lahko veliko izvemo
iz dveh pomembnih del Marije Makarovič, kjer je pisala o prebivalcih iz va-
si Črna in Sela (Makarovič in Modrej 2013; Makarovič 1994). Čeprav sta ti
dve deli antropološko in etnološko naravnani, iz njiju lahko veliko izvemo
o poklicih in načinih iskanja zaslužka prebivalcev teh dveh krajev. V Selah
se že v 16. in 17. stoletju omenjajo kajžarji. Ti so imeli premalo zemlje, s ka-
tero bi se lahko preživljali, zato so se stalno ali občasno zaposlovali. Marija
Makarovič pravi, da so se moški zaposlovali predvsem v fužinarstvu, oglar-
stvu ali gozdarstvu. Žene so po navadi gospodinjile in skrbele za kmetijo,
hkrati pa so hodile na dnino v okoliške kmetije. Nadalje se leta 1724 v po-
pisu deželnega sodišča pri gospostvu Humperk omenja 26 gostačev, med
katerimi je bilo deset drvarjev, osem dninarjev ter po en tesar in tkalec.
Tudi v 19. stoletju so se gostači pogosto zaposlovali kot drvarji (Makarovič
1994, 91–92).
Podatki, ki nam osvetljujejo življenje kmečkega prebivalstva v novem ve-
ku, se nahajajo predvsem v raznih urbarjih in inventarjih. O številu kmeč-
kih poslov (hlapcev in dekel) v določenih okrajih nam v 18. stoletju govorijo
župnijski popisi duš, od konca omenjenega stoletja pa so ti podatki zapisa-
ni še v matičnih knjigah in družinskih popisih. Kmečki posli, ki so hodili na
delo v Črno na Koroškem, so prihajali predvsem iz vrst bajtarskih in kmeč-
kih otrok, med njimi pa je bilo tudi nekaj hčera rudarjev in obrtnikov ter
sinov delavskih družin. Posli, ki so delali v Črni, so bili v tej vasi tudi rojeni
ali pa so prihajali iz okoliških krajev. Le malo kmetov in obrtnikov je imelo
tako veliko zemlje, da je udinjalo (jemalo v službo) po več poslov. Podat-
ke o posestvih, kjer so zaposlovali več poslov, zasledimo v drugi polovici
18. stoletja le dvakrat, in sicer pri Lamprehtovi kmetiji, kjer so udinjali tri
posle, ter v župnišču, kjer so jih imeli kar pet (Makarovič in Modrej 2013,
179–185).
Motivi za poseganje po neagrarnih in tržnih dejavnostih ter virih dohod-
ka, ki se navajajo v literaturi, so različni, pri čemer se izpostavlja njihova
odvisnost od položaja in velikosti kmečkega posestva ter od uspešnosti po-
152
