Page 155 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 155
Izziv gorskih kmetij: integrirana kmečka ekonomija na Koroškem (16.–18. stoletje)
slovanja. Po mnenju Claudie Fräss-Ehrfeld majhni kmetje (nem. Kleinhäu-
ser), kajžarji (nem. Keuschler) in dninarji (nem. Taglöhner) niso mogli živeti
od pridelkov, ki so jih vzgojili na svoji zemlji, in so se zaradi tega posluže-
vali dodatnih virov dohodka (Fräss-Ehrfeld 1994, 187). A po drugi strani so
poleg njih obstajali tudi uspešnejši kmetje, ki so dodatne vire dohodkov ko-
ristili za širjenje svojega zemljišča. Kot primer podjetne kmečke družine,
ki je živela več stoletij na eni in isti kmetiji ter ji je uspelo skozi čas raz-
širiti svoja zemljišča, je mogoče navesti kmetijo Perkonig. Ta je v začetku
19. stoletja obsegala 31 hektarjev njivskih površin, 25 hektarjev travnikov
in 29 hektarjev gozda (skupaj kar 85 hektarjev), zemljišča pa je imela v več
različnih gospostvih. Na kmetiji je bilo zaposlenih devet hlapcev in osem
dekel (Dinklage 1966, 97). Tako lahko že uvodoma ugotovimo, da kombi-
niranje dejavnosti in dohodkov ni bilo v izključni domeni revnejših slojev
kmečkega prebivalstva ter da vzgib zanje ni bila samo in enostavno potreba
po doseganju ravni preživetja.
Kmečka posest in agrarna struktura na Koroškem
Preden se posvetimo analizi in vprašanju implementacije integrirane kmeč-
ke ekonomije na Koroškem, je treba predstaviti še posestno strukturo
kmečkega prebivalstva, ki je bila značilna za obravnavano območje in se je
razvila tekom novega veka. Splošni gospodarski razvoj v 16. stoletju je na
Slovenskem spodbudil razslojevanje na vasi in deljenje kmetij. V primerjavi
s Primorsko in Prekmurjem, kjer so se kmetije delile in krčile po velikosti,
je na Koroškem slika povsem drugačna. Za te gorske in odmaknjene kraje
je bila značilna nedeljivost kmetij, ki je povzročila, da je število gruntov
skozi stoletja ostalo bolj ali manj nespremenjeno. Prevladovala naj bi sre-
dnja in velika kmečka posest, ki je zahtevala veliko delovnih rok, zaradi
česar je tu opazno večje število kmečkih poslov (Blaznik idr. 1970, 93–94).
Ta slika odraža klasično predstavo o agrarni strukturi na Koroškem, ki se
odraža tudi v razumevanju temu ustreznega vzorca družine: ta naj bi bi-
la razširjena in številčna, saj naj bi poleg gospodarja in njegove žene ter
njunih otrok vključevala še neporočene brate in sestre, ostarele starše ter
več hlapcev in dekel. Hišni gospodar naj bi izvajal avtoritarno patriarhalno
oblast nad družinskimi člani (Albera 2011, 152–153). A agrarna struktura
je bila kompleksnejša. Načelno nedeljivost kmetij na Koroškem zagovarja
tudi Jon Mathieu v eni jasnejših sintez na to temo. V deželi je prevladova-
lo »splošno stališče proti deljenju«, kar je po njegovem sklepanju izviralo
na eni strani iz dejstva, da so kmetije tu »tvorile bolj ali manj prostorsko
sklenjen kompleks«, na drugi pa iz tega, da je bila hubna ureditev na Koro-
153
slovanja. Po mnenju Claudie Fräss-Ehrfeld majhni kmetje (nem. Kleinhäu-
ser), kajžarji (nem. Keuschler) in dninarji (nem. Taglöhner) niso mogli živeti
od pridelkov, ki so jih vzgojili na svoji zemlji, in so se zaradi tega posluže-
vali dodatnih virov dohodka (Fräss-Ehrfeld 1994, 187). A po drugi strani so
poleg njih obstajali tudi uspešnejši kmetje, ki so dodatne vire dohodkov ko-
ristili za širjenje svojega zemljišča. Kot primer podjetne kmečke družine,
ki je živela več stoletij na eni in isti kmetiji ter ji je uspelo skozi čas raz-
širiti svoja zemljišča, je mogoče navesti kmetijo Perkonig. Ta je v začetku
19. stoletja obsegala 31 hektarjev njivskih površin, 25 hektarjev travnikov
in 29 hektarjev gozda (skupaj kar 85 hektarjev), zemljišča pa je imela v več
različnih gospostvih. Na kmetiji je bilo zaposlenih devet hlapcev in osem
dekel (Dinklage 1966, 97). Tako lahko že uvodoma ugotovimo, da kombi-
niranje dejavnosti in dohodkov ni bilo v izključni domeni revnejših slojev
kmečkega prebivalstva ter da vzgib zanje ni bila samo in enostavno potreba
po doseganju ravni preživetja.
Kmečka posest in agrarna struktura na Koroškem
Preden se posvetimo analizi in vprašanju implementacije integrirane kmeč-
ke ekonomije na Koroškem, je treba predstaviti še posestno strukturo
kmečkega prebivalstva, ki je bila značilna za obravnavano območje in se je
razvila tekom novega veka. Splošni gospodarski razvoj v 16. stoletju je na
Slovenskem spodbudil razslojevanje na vasi in deljenje kmetij. V primerjavi
s Primorsko in Prekmurjem, kjer so se kmetije delile in krčile po velikosti,
je na Koroškem slika povsem drugačna. Za te gorske in odmaknjene kraje
je bila značilna nedeljivost kmetij, ki je povzročila, da je število gruntov
skozi stoletja ostalo bolj ali manj nespremenjeno. Prevladovala naj bi sre-
dnja in velika kmečka posest, ki je zahtevala veliko delovnih rok, zaradi
česar je tu opazno večje število kmečkih poslov (Blaznik idr. 1970, 93–94).
Ta slika odraža klasično predstavo o agrarni strukturi na Koroškem, ki se
odraža tudi v razumevanju temu ustreznega vzorca družine: ta naj bi bi-
la razširjena in številčna, saj naj bi poleg gospodarja in njegove žene ter
njunih otrok vključevala še neporočene brate in sestre, ostarele starše ter
več hlapcev in dekel. Hišni gospodar naj bi izvajal avtoritarno patriarhalno
oblast nad družinskimi člani (Albera 2011, 152–153). A agrarna struktura
je bila kompleksnejša. Načelno nedeljivost kmetij na Koroškem zagovarja
tudi Jon Mathieu v eni jasnejših sintez na to temo. V deželi je prevladova-
lo »splošno stališče proti deljenju«, kar je po njegovem sklepanju izviralo
na eni strani iz dejstva, da so kmetije tu »tvorile bolj ali manj prostorsko
sklenjen kompleks«, na drugi pa iz tega, da je bila hubna ureditev na Koro-
153
