Page 159 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 159
Izziv gorskih kmetij: integrirana kmečka ekonomija na Koroškem (16.–18. stoletje)
nih gorskih krajih je bila predvsem razširjena reja drobnice, tj. ovc in koz,
od katerih so prodajali mleko in mlečne izdelke, ter prodaja/predelava ov-
čje volne in izdelava različnih vrst blaga. S tem povezano sta bila, v sklo-
pu sekundarnega gospodarskega sektorja, razširjena tkalska obrt in izvoz
platna. Prašičereja je imela zanemarljiv pomen, kožo prašičev so strojili v
okviru obrti in samo z namenom predelave v opremo za konjsko vprego.
Na nekaterih območjih je bila izjemnega pomena še konjereja. V kmečkih
posmrtnih inventarjih je bil konj med vsemi živalmi najdragocenejši. Konji
so bili trpežni in močni in so jih lahko uporabljali kot jahalno ali tovorno
žival ter ne samo pri vlečnih delih v kmetijstvu. Verjetno je bil to razlog,
da so omembe o izvozu konj razmeroma redke (Zeloth 2013, 225; Hanisch-
Wolfram 2015, 103; Michor 1950–1951, 37–38).
Obsežni gozdovi, ki so pokrivali koroško deželo, so bili dom premnogi
divjadi. Lov na slednjo je spadal v tako imenovani visoki lov, ki je bil v pri-
stojnosti fevdalne gosposke. V 18. stoletju, ko se je v Črni naselil krznar,
je gospoščina Pliberk dala 12 podložnikom iz Črne pravico do lova na divje
živali. Kot plačilo so morali meso uplenjenih živali oddati v pliberški grad,
kože in kožuhovino pa so lahko obdržali zase in jih prodali (Kačičnik Gabrič
2008, 290; Svetina 1976, 308–309).
Podatki o vzreji živinoreje na območjih južne Koroške se zanesljivo naj-
dejo za 17. in 19. stoletje, medtem ko za 18. stoletje ni zaslediti informacij
o tej dejavnosti. Zgolj sklepamo lahko, da je bila živinoreja kontinuirano
prisotna tudi v 18. stoletju, saj je malo verjetno, da bi se podložniki za eno
stoletje prenehali ukvarjati z njo. Pomanjkanje podatkov za določena sto-
letja še ne pomeni, da ta dejavnost ni bila prisotna. Obenem moramo biti
izredno pazljivi pri podajanju hipotez, ki ne temeljijo na zbranih podat-
kih v obstoječi literaturi. V krajih Dravske doline, ki so spadali pod deželo
Koroško, so se podložniki v 17. stoletju preživljali z živinorejo in lesno tr-
govino. Živinoreja je bila razširjena predvsem na višinskih kmetijah, kjer
je bilo malo obdelovalne zemlje in so kmetje večji del dohodka pridobili od
prodaje živine ter živalskih izdelkov (mleko, maslo, sir). Te oddaljene in
velike kmetije so potrebovale veliko delovne sile, ki so jo zagotavljali hlap-
ci in dekle. O tem imamo prve podatke za drugo polovico 17. stoletja. V
zapuščinskih inventarjih kmetij za Dravsko dolino so bile navedene tudi
plače hlapcev in dekel. Te so za navadne hlapce znašale 2 do 2,5 goldinarja
na leto, kot plačilo pa je včasih štela tudi obleka. Dekle pa so prejemale le-
tno 1 do največ 1,5 goldinarja. Prej omenjena nedeljivost kmetij, prisotna
na Koroškem, je pospeševala nastanek podložnikov brez zemlje, ki so se
kot kmečki posli zaposlovali na posestvih večjih kmetov (Blaznik idr. 1970,
157
nih gorskih krajih je bila predvsem razširjena reja drobnice, tj. ovc in koz,
od katerih so prodajali mleko in mlečne izdelke, ter prodaja/predelava ov-
čje volne in izdelava različnih vrst blaga. S tem povezano sta bila, v sklo-
pu sekundarnega gospodarskega sektorja, razširjena tkalska obrt in izvoz
platna. Prašičereja je imela zanemarljiv pomen, kožo prašičev so strojili v
okviru obrti in samo z namenom predelave v opremo za konjsko vprego.
Na nekaterih območjih je bila izjemnega pomena še konjereja. V kmečkih
posmrtnih inventarjih je bil konj med vsemi živalmi najdragocenejši. Konji
so bili trpežni in močni in so jih lahko uporabljali kot jahalno ali tovorno
žival ter ne samo pri vlečnih delih v kmetijstvu. Verjetno je bil to razlog,
da so omembe o izvozu konj razmeroma redke (Zeloth 2013, 225; Hanisch-
Wolfram 2015, 103; Michor 1950–1951, 37–38).
Obsežni gozdovi, ki so pokrivali koroško deželo, so bili dom premnogi
divjadi. Lov na slednjo je spadal v tako imenovani visoki lov, ki je bil v pri-
stojnosti fevdalne gosposke. V 18. stoletju, ko se je v Črni naselil krznar,
je gospoščina Pliberk dala 12 podložnikom iz Črne pravico do lova na divje
živali. Kot plačilo so morali meso uplenjenih živali oddati v pliberški grad,
kože in kožuhovino pa so lahko obdržali zase in jih prodali (Kačičnik Gabrič
2008, 290; Svetina 1976, 308–309).
Podatki o vzreji živinoreje na območjih južne Koroške se zanesljivo naj-
dejo za 17. in 19. stoletje, medtem ko za 18. stoletje ni zaslediti informacij
o tej dejavnosti. Zgolj sklepamo lahko, da je bila živinoreja kontinuirano
prisotna tudi v 18. stoletju, saj je malo verjetno, da bi se podložniki za eno
stoletje prenehali ukvarjati z njo. Pomanjkanje podatkov za določena sto-
letja še ne pomeni, da ta dejavnost ni bila prisotna. Obenem moramo biti
izredno pazljivi pri podajanju hipotez, ki ne temeljijo na zbranih podat-
kih v obstoječi literaturi. V krajih Dravske doline, ki so spadali pod deželo
Koroško, so se podložniki v 17. stoletju preživljali z živinorejo in lesno tr-
govino. Živinoreja je bila razširjena predvsem na višinskih kmetijah, kjer
je bilo malo obdelovalne zemlje in so kmetje večji del dohodka pridobili od
prodaje živine ter živalskih izdelkov (mleko, maslo, sir). Te oddaljene in
velike kmetije so potrebovale veliko delovne sile, ki so jo zagotavljali hlap-
ci in dekle. O tem imamo prve podatke za drugo polovico 17. stoletja. V
zapuščinskih inventarjih kmetij za Dravsko dolino so bile navedene tudi
plače hlapcev in dekel. Te so za navadne hlapce znašale 2 do 2,5 goldinarja
na leto, kot plačilo pa je včasih štela tudi obleka. Dekle pa so prejemale le-
tno 1 do največ 1,5 goldinarja. Prej omenjena nedeljivost kmetij, prisotna
na Koroškem, je pospeševala nastanek podložnikov brez zemlje, ki so se
kot kmečki posli zaposlovali na posestvih večjih kmetov (Blaznik idr. 1970,
157
