Page 158 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 158
aša Henig Miščič, Leonida Borondič in Aleksander Panjek
lo med brati, prišlo pa je tudi do združitve pred tem razdeljene kmetije. V
18. stoletju sta brata Aleksander in Primož podedovala vsak polovico. Proti
koncu stoletja je eno polovico kmetije prevzel Valentin Korenjak, ki je bil
dvakrat poročen. Po njegovi smrti se je Katarina Korenjak, njegova druga
žena, spet poročila. Kljub temu da je novi mož upravljal kmetijo, je po nje-
govi smrti prišlo do ponovne združitve kmetije v rokah dedičev Valentina
Korenjaka (Ogris 2011, 275–277).
Dohodki od poljedelstva in živinoreje
Koroško krajino so v zgodnjem novem veku zaznamovali obsežni komple-
ksi gozdnih površin in gorske kmetije. Zaradi geografskega položaja, pod-
nebja in številnih visokogorskih alpskih kmetij je bila proizvodnja žitaric
precej omejena, zato so se na teh kmetijah ukvarjali predvsem z živinorejo.
Obširne višinske kmetije so sicer obsegale nekaj obdelovalne zemlje, am-
pak jo je bilo zaradi strmega terena težko obdelovati. Kmečka družina Ru-
eprecht predstavlja primer, ki nam nazorno prikaže težave, s katerimi so
se soočali prebivalci visokogorskih kmetij. Družinska kmetija je bila naj-
višja posest pod gozdno mejo in se je nahajala v vasi Erlah, vzhodno od
Celovca, na 850 metrih nadmorske višine. Gojili so žito in nekatere druge
pridelke (npr. fižol). Prihodki od kmetovanja pa niso zadoščali za prežive-
tje, zato so žito tudi dokupovali za lastne potrebe. Leta 1584 je npr. kmet
na omenjeni kmetiji moral dokupiti žito, ker ga ni imel dovolj za preživetje
čez celo leto. Situacija je bila popolnoma drugačna proti koncu naslednje-
ga stoletja, ko je bila letina boljša. Leta 1692 je kmet na isti kmetiji s svojo
letino uspel pokriti potrebe za celo leto. Poleg tega je iz zapiskov tudi razvi-
dno, da je v tem času pridobival dodaten zaslužek tudi kot usnjar (Dinklage
1966, 104).
Med poljščinami, ki so jih gojili na Koroškem do sredine 18. stoletja, ve-
lja omeniti industrijske rastline, kot so hmelj, konoplja in lan. Prisotno je
bilo tudi vinogradništvo, ki je bilo značilno za območja na vzhodu dežele
ob meji s sosednjo Štajersko. V Labotski dolini (Lesenttal) je imelo kmečko
prebivalstvo v najemu vinograde, zaradi slabše kvalitete vina pa so začeli
vinogradništvo opuščati in ga že tekom 17. stoletja ohranjali le kot postran-
sko kulturo. Količina pridelanega vina sicer ni zadostovala povpraševanju
prebivalstva, zato so ga tudi uvažali, in sicer največ iz Benečije, Furlanije
in Goriških brd. Bistvena je bila govedoreja, živali so imeli večinoma za iz-
voz v tujino, tj. na območje Beneške republike. Le redko se najdejo dokazi
o uporabi kravjega mleka v komercialne namene, zanesljivo pa so proizva-
jali sir, ki so ga predajali zemljiškim gospodom v sklopu dajatev. V odroč-
156
lo med brati, prišlo pa je tudi do združitve pred tem razdeljene kmetije. V
18. stoletju sta brata Aleksander in Primož podedovala vsak polovico. Proti
koncu stoletja je eno polovico kmetije prevzel Valentin Korenjak, ki je bil
dvakrat poročen. Po njegovi smrti se je Katarina Korenjak, njegova druga
žena, spet poročila. Kljub temu da je novi mož upravljal kmetijo, je po nje-
govi smrti prišlo do ponovne združitve kmetije v rokah dedičev Valentina
Korenjaka (Ogris 2011, 275–277).
Dohodki od poljedelstva in živinoreje
Koroško krajino so v zgodnjem novem veku zaznamovali obsežni komple-
ksi gozdnih površin in gorske kmetije. Zaradi geografskega položaja, pod-
nebja in številnih visokogorskih alpskih kmetij je bila proizvodnja žitaric
precej omejena, zato so se na teh kmetijah ukvarjali predvsem z živinorejo.
Obširne višinske kmetije so sicer obsegale nekaj obdelovalne zemlje, am-
pak jo je bilo zaradi strmega terena težko obdelovati. Kmečka družina Ru-
eprecht predstavlja primer, ki nam nazorno prikaže težave, s katerimi so
se soočali prebivalci visokogorskih kmetij. Družinska kmetija je bila naj-
višja posest pod gozdno mejo in se je nahajala v vasi Erlah, vzhodno od
Celovca, na 850 metrih nadmorske višine. Gojili so žito in nekatere druge
pridelke (npr. fižol). Prihodki od kmetovanja pa niso zadoščali za prežive-
tje, zato so žito tudi dokupovali za lastne potrebe. Leta 1584 je npr. kmet
na omenjeni kmetiji moral dokupiti žito, ker ga ni imel dovolj za preživetje
čez celo leto. Situacija je bila popolnoma drugačna proti koncu naslednje-
ga stoletja, ko je bila letina boljša. Leta 1692 je kmet na isti kmetiji s svojo
letino uspel pokriti potrebe za celo leto. Poleg tega je iz zapiskov tudi razvi-
dno, da je v tem času pridobival dodaten zaslužek tudi kot usnjar (Dinklage
1966, 104).
Med poljščinami, ki so jih gojili na Koroškem do sredine 18. stoletja, ve-
lja omeniti industrijske rastline, kot so hmelj, konoplja in lan. Prisotno je
bilo tudi vinogradništvo, ki je bilo značilno za območja na vzhodu dežele
ob meji s sosednjo Štajersko. V Labotski dolini (Lesenttal) je imelo kmečko
prebivalstvo v najemu vinograde, zaradi slabše kvalitete vina pa so začeli
vinogradništvo opuščati in ga že tekom 17. stoletja ohranjali le kot postran-
sko kulturo. Količina pridelanega vina sicer ni zadostovala povpraševanju
prebivalstva, zato so ga tudi uvažali, in sicer največ iz Benečije, Furlanije
in Goriških brd. Bistvena je bila govedoreja, živali so imeli večinoma za iz-
voz v tujino, tj. na območje Beneške republike. Le redko se najdejo dokazi
o uporabi kravjega mleka v komercialne namene, zanesljivo pa so proizva-
jali sir, ki so ga predajali zemljiškim gospodom v sklopu dajatev. V odroč-
156
