Page 157 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 157
Izziv gorskih kmetij: integrirana kmečka ekonomija na Koroškem (16.–18. stoletje)
pa so se je le kmetje, ki so imeli na voljo dovolj premoženja. Čeprav pravica
do zakupa na Koroškem ni bila dedna, se je v praksi običajno uveljavljala.
Novi zakupnik, ki je bil član iste družine, je moral izpolnjevati zahtevane
denarne obveznosti. V odnosu do zemljiškega gospoda je bil kljub temu v
podrejenem položaju, saj mu je ta lahko zakupne pravice odvzel ali mu jih
sploh ni podelil. Na boljšem so bili tisti podložniki, ki so pridobili pravi-
co do odkupa zemljišča. S tem je zemljišče postalo dedno, čeprav je imel
kmet še zmeraj različne obveznosti do gospodarja. Te so bile opredeljene v
kupnem pravu, ki pa je bilo zelo kompleksno, zaradi česar so bili konflikti
med posestniki in podložniki zelo pogosti (Braumüller 1967, 322). Kot pri-
mer obsega plačil, ki so bila potrebna za prevzem dedovane kmetije, lahko
navedemo sledeča iz spodnje Ziljske doline. Kajžar Kovačič Hans Mayer je
ob prevzemu očetove kajže leta 1693 zemljiški gosposki moral plačati deset
goldinarjev, istega leta pa je bilo treba za predajo Petrčeve kmetije plača-
ti 75 goldinarjev. Ob upoštevanju takrat običajnih možnosti zaslužka je bil
znesek za prevzem kajže enakovreden plačilu za 40 do 60 dni dela, med-
tem ko je bilo znesek za prevzem kmetije mogoče zaslužiti s 300 do 450
delovnimi dnevi (Wiesflecker 2011, 89–90).
Geografsko je bila porazdelitev proste saje in kupnega prava na Koro-
škem precej neenakomerna razporejena. V osnovi so bile lastninske pra-
vice na Zgornjem Koroškem s stališča kmetov ugodnejše, tukaj je bilo na-
mreč največ tistih, ki so izkoristili kupno pravo. Na spodnjem Koroškem pa
je prevladovala prosta saja, kar pomeni manj varno lastništvo. V kolikor
je kmet umrl, je imel zemljiški gospod pravico zemljišče po lastni presoji
dodeliti naslednjemu članu iste družine ali članu druge družine. V okoli-
ci Beljaka so posestva največkrat pripadla članom iste družine, ampak ob
takšnem prehajanju se je za ta zemljišča tudi razvila cena, ki jo je bil pri-
pravljen plačati naslednji prevzemnik. Kmetijo je lahko prevzel samo eden,
ostali pa so morali poskrbeti za vir dohodkov, še posebej v primeru, da so
želeli osnovati lastno družino. Prevozništvo je bil poklic, ki je kmečkim si-
novom omogočal, da so se umaknili s kmetije in delali kot samostojni tr-
govci ter prevozniki. Tak primer je Tomaž Schnabl iz vasi Zahomec v Ziljski
dolini. Bil je najstarejši sin, ker pa je bil oče še razmeroma mlad, ni mogel
prevzeti kmetije in je s prevozništvom skrbel za sredstva za preživetje (Din-
klage 1966, 109; Wiesflecker 2011, 91). Obstajajo tudi primeri, ko je imela
kmečka družina eno in isto kmetijo v zakupu več stoletij. Družina Korenjak
je od 16. do začetka 20. stoletja posedovala kmetijo, ki se je nahajala v doli-
ni Rosental, v bližini Bistrice v Rožu (Feistritz im Rosental). Člani družine
so jo dedovali po moški liniji. V tem času se je posestvo večkrat razdeli-
155
pa so se je le kmetje, ki so imeli na voljo dovolj premoženja. Čeprav pravica
do zakupa na Koroškem ni bila dedna, se je v praksi običajno uveljavljala.
Novi zakupnik, ki je bil član iste družine, je moral izpolnjevati zahtevane
denarne obveznosti. V odnosu do zemljiškega gospoda je bil kljub temu v
podrejenem položaju, saj mu je ta lahko zakupne pravice odvzel ali mu jih
sploh ni podelil. Na boljšem so bili tisti podložniki, ki so pridobili pravi-
co do odkupa zemljišča. S tem je zemljišče postalo dedno, čeprav je imel
kmet še zmeraj različne obveznosti do gospodarja. Te so bile opredeljene v
kupnem pravu, ki pa je bilo zelo kompleksno, zaradi česar so bili konflikti
med posestniki in podložniki zelo pogosti (Braumüller 1967, 322). Kot pri-
mer obsega plačil, ki so bila potrebna za prevzem dedovane kmetije, lahko
navedemo sledeča iz spodnje Ziljske doline. Kajžar Kovačič Hans Mayer je
ob prevzemu očetove kajže leta 1693 zemljiški gosposki moral plačati deset
goldinarjev, istega leta pa je bilo treba za predajo Petrčeve kmetije plača-
ti 75 goldinarjev. Ob upoštevanju takrat običajnih možnosti zaslužka je bil
znesek za prevzem kajže enakovreden plačilu za 40 do 60 dni dela, med-
tem ko je bilo znesek za prevzem kmetije mogoče zaslužiti s 300 do 450
delovnimi dnevi (Wiesflecker 2011, 89–90).
Geografsko je bila porazdelitev proste saje in kupnega prava na Koro-
škem precej neenakomerna razporejena. V osnovi so bile lastninske pra-
vice na Zgornjem Koroškem s stališča kmetov ugodnejše, tukaj je bilo na-
mreč največ tistih, ki so izkoristili kupno pravo. Na spodnjem Koroškem pa
je prevladovala prosta saja, kar pomeni manj varno lastništvo. V kolikor
je kmet umrl, je imel zemljiški gospod pravico zemljišče po lastni presoji
dodeliti naslednjemu članu iste družine ali članu druge družine. V okoli-
ci Beljaka so posestva največkrat pripadla članom iste družine, ampak ob
takšnem prehajanju se je za ta zemljišča tudi razvila cena, ki jo je bil pri-
pravljen plačati naslednji prevzemnik. Kmetijo je lahko prevzel samo eden,
ostali pa so morali poskrbeti za vir dohodkov, še posebej v primeru, da so
želeli osnovati lastno družino. Prevozništvo je bil poklic, ki je kmečkim si-
novom omogočal, da so se umaknili s kmetije in delali kot samostojni tr-
govci ter prevozniki. Tak primer je Tomaž Schnabl iz vasi Zahomec v Ziljski
dolini. Bil je najstarejši sin, ker pa je bil oče še razmeroma mlad, ni mogel
prevzeti kmetije in je s prevozništvom skrbel za sredstva za preživetje (Din-
klage 1966, 109; Wiesflecker 2011, 91). Obstajajo tudi primeri, ko je imela
kmečka družina eno in isto kmetijo v zakupu več stoletij. Družina Korenjak
je od 16. do začetka 20. stoletja posedovala kmetijo, ki se je nahajala v doli-
ni Rosental, v bližini Bistrice v Rožu (Feistritz im Rosental). Člani družine
so jo dedovali po moški liniji. V tem času se je posestvo večkrat razdeli-
155
